Jeseni 1916 se je Luciji, Frančišku in Jacinti angel še tretjič prikazal. Bili so na paši. Po malici so odšli molit v skalno votlino. Najprej so zmolili rožni venec, potem pa večkrat ponovili še angelovo molitev. Naenkrat je nad njimi zažarela nenavadna svetloba. Zagledali so angela. V levi roki je držal kelih, nad katerim je lebdela hostija. Iz nje je v kelih padlo nekaj kapelj krvi. Angel je pustil kelih lebdeti v zraku. Pokleknil je poleg otrok in jih povabil, naj skupaj z njim počastijo Najsvetejše in prosijo Boga za spreobrnjenje grešnikov. 

Nato je vstal in znova vzel v roke kelih in hostijo. Hostijo je dal Luciji, s keliha pa je dal piti Frančišku in Jacinti. Rekel je: "Vzemite telo in pijte kri Jezusa Kristusa, ki ga nehvaležni ljudje strašno žalijo. Zadoščujte za njihove zločine in tolažite svojega Boga."

Angel je še trikrat ponovil molitev k Najsvetejšemu, potem je izginil. Otroci so bili prevzeti od nadnaravne moči, ki jih je obdajala. Po prejemu skrivnostnega obhajila, so se čutili napolnjeni z Božjo navzočnostjo, kar je Frančišek takole opisal: "Čutil sem, da je Bog v meni, pa nisem vedel kako." Telesno so bili popolnoma izčrpani, v notranjosti pa napolnjeni z nepopisnim mirom in srečo. Še več dni so doživljali, kakor da jih pri vseh opravilih in delu vodi nadnaravna sila. 

Srečanja z angelom so otroke naravnavala k Bogu, da so bolje razumeli, kako zelo jih ljubi in na kakšen način želi biti ljubljen. Njihova vera je rasla. Začenjalo pa se je tudi trpljenje, posebno za Lucijo. V letu angelovih prikazovanj se je nad njeno družino namreč zgrnila nesreča. Oče se je dal zapeljati slabi družbi in začel je popivati. Zaradi tega so izgubili precej rodovitne zemlje. Starejši sestri sta odšli služit.  V hišo, ki je bila še pred nekaj leti polna veselja in pridnih rok, se je naselila žalost. Mama je večkrat izbruhnila v jok. Skrbi in težave so načele njeno zdravje in obležala je v postelji. Lucija je zelo trpela, ko je nemočna opazovala trpljenje svoje družine. Zdelo se ji je, da ji bo zdaj zdaj počilo srce. Večkrat se je umaknila k vodnjaku in v samoti jokala. Tam sta jo našla Frančišek in Jacinta ter zajokala z njo. Jacinta je v takih trenutkih po navadi glasno izrekla molitev: "Moj Bog, v zadoščenje in za spreobrnjenje grešnikov ti darujemo vse to trpljenje in žrtve." 

                                                                                                                             *

V povezanosti z Bogom in v moči skrivnostnega obhajila, so se pastirčki vadili v potrpljenju, odpovedi in molitvi. Tretje angelovo sporočilo je okrepilo njihovo vero v živo navzočnost Jezusa v Najsvetejšem zakramentu. Pri vsaki sveti maši si priča tej skrivnosti. Jezus te ljubi. Želi ti biti blizu in te krepčati na poti tvoje svetosti. Pod podobo kruha te hoče prežeti s svojo bližino in se v lepem ter težkem družiti s tabo. Veseli se tega!

NALOGA: V družini si podelite spomine na prvo sveto obhajilo. V molitvi se za ta dar zahvalite Bogu.