V priliki o izgubljenem sinu je Oče potrpežljivo čakal, da se je njegov sin končno vrnil. Vesel mu je tekel na proti in mu izkazal usmiljenje. Usmiljenje je naslednja lastnost Očetove ljubezni, o kateri bomo premišljevali. Pri tem nam bo pomagal zgled svetega Dominika Guzmana.
Luč sveta je zagledal okoli leta 1170 v španski pokrajini Kastilji. Pripadal je plemeniti družini. Njegov oče Feliks in mama Ivana, ki ju danes prištevamo k blaženim, sta imela štiri otroke. Dominik je bil najmlajši med njimi. Že kot mladenič je jasno prepoznaval v Bogu dobrega Očeta. Bil je hvaležen za številne milosti, ki jih je prejel v svojem življenju: odraščal je v ljubeči in premožni družini, starša sta mu posredovala vero; v najboljših šolah se je navduševal nad življenjem in Božjo ljubeznijo.
Nekoč je v Palenciji, kjer se je šolal, nastala huda lakota. Dominiku so se odprle oči za stisko bližnjih. Medtem ko je sam imel veliko, mnogi niso imeli ničesar. To ga je užalostilo. Takoj je prodal vse svoje šolske knjige, ki so bile v tistem času zelo dragocene. Z denarjem je pomagal sestradanim someščanom, kar ga je navdalo z globokim veseljem. V sebi je prepoznal željo, da bi zmogel videti, poskrbeti in ljubiti uboge ter jim tako približati Očetovo ljubezen, s katero jih ljubi Bog. Po končanem študiju modroslovja in bogoslovja je bil v mestu Osma posvečen za duhovnika. Sprejel je službo kanonika, to je škofovega svetovalca, kar mu je odpiralo sijajne možnosti za nadaljnjo cerkveno kariero. On pa je to odgovornost nosil z izredno ponižnostjo.
Škof je zelo cenil Dominikove duhovne sposobnosti, zato ga je prosil, naj ga pospremi na sever Evrope in mu pomaga pri pomembni diplomatski misiji. Na potovanju se je Dominik zavedel stisk ubogega ljudstva. Posebno ga je prizadelo širjenje krivoverstva na jugu Francije in duhovna praznina na severu, kjer ljudstva še vedno niso bila evangelizirana. V sebi je prepoznal klic, da se kot misijonar približa tem ljudem in jim pomaga. Glede tega se je obrnil na papeža, ki je podprl njegovo namero in ga prosil, naj gre med ljudi, ki so sprejeli krivo vero in jim kot pridigar pomaga nazaj k resnici. Dominik je z 35 navdušenjem sprejel to poslanstvo. Odšel je med krivoverce in jih začel s preprosto in pogosto ganljivo besedo vabiti nazaj k evangeliju. V njem se je prebudila posebna skrb za ljudi, ki so zašli s prave poti. Ni obtoževal, ni se jezil. Razmišljal je, kako bi jim pomagal. Marija mu je v posebnem videnju razodela, da naj se v boju zoper greh in krivo vero oklene rožnega venca.

S pomočjo zgodbe o svetem Dominiku premišljujmo o tem, kaj pomeni biti usmiljen. Usmiljen ni tisti, ki tolerira greh in se dela, da ni nič narobe. Ravno nasprotno. Usmiljen je tisti, ki ga greh bližnjega prizadene, boli, a ga to ne ustavi, da bi se srečal z njim. Grešniku teče naproti, saj čuti njegovo stisko. Sveti Dominik je z veliko skrbjo gledal na krivoverstvo, a ljudi ni obtoževal. Hitel jim je na proti. Priporočimo se Mariji, naj nam izprosi, da bomo bolj občutljivi na greh in stisko bližnjega.

NALOGA: Skušajte pomisliti, kako ste danes doživljali drug drugega. Ste drug pri drugem opazili kakšno stisko, slabost, greh? Odkrito si podelite opomine in spodbude.