Jezusov rod.

Dva evangelista ga navajata. Matej in Luka. Le simbolično. V obeh rodovnikih pa je jasno eno: v Kristusu se pretaka kri vsega človeštva. Njegov rod sega nazaj do prvega človeka. In kakšen rod! Bilo bi nekam sprejemljivo, če bi bil to rod samih svetnikov. Pa so rodovi grešnikov. Drug za drugim so dokazali, da so Adamovi potomci. Prav v to človeško rodovino grešnikov je hotel stopiti, v to procesijo ljudi, ki je obtežena s krivdo. »Sin človekov je prišel, da grešnike sprejema.« Prav ta človeška kri, prenapolnjena z grehom in slabostjo, temna od demonizma, prav ta kri mora biti odrešena in posvečena najprej v njem, ki je Odrešenik. Zato je naš prvorojeni brat. S tem se prične odrešenje vsakega posebej, ko je s krstom kakor mladika vcepljen v plemenito trto. Nov rod pričenja živeti na zemlji, rod, po katerem se še vedno pretaka človeška revščina, a se posvečuje in odrešuje v Jezusu Kristusu. Ob veličini te božje zamisli ni mogoče drugega kakor sveti molk. Tak je advent. Čim bolj se bližamo božičnim praznikom, tem več mora biti v meni svete tišine, nestrpnega pričakovanja, nenehne prošnje: Posveti me, Gospod, s svojo navzočnostjo. Kako malo veljajo besede, kako nekaj velikega je notranje življenje kristjana. To so doumeli in še danes doumevajo posebno tisti, ki so zapustili vse in se umaknili v svojo osebno samoto, da morejo živeti z njim, ki osvaja njihovo notranjost s svojo milostjo. Daj nam svoj mir!