»Naša krščanska identiteta je pripadnost
Kristjani nismo izolirani in vsak zase. Naša krščanska identiteta je pripadnost! Smo kristjani, ker pripadamo Cerkvi. To je kot priimek. Če je ime: 'Sem kristjan', potem je priimek: 'Pripadam Cerkvi'. Ta pripadnost je lepo izražena tudi v imenu, ki ga Bog pripiše sam sebi. Ko v obliki gorečega grma odgovori Mojzesu, ne pravi: 'Sem Vsemogočni', ampak se poimenuje kot 'Bog očetov, Bog Abrahama, Bog Izaka, Bog Jakoba'. Na ta način se razodene kot Bog, ki je sklenil zavezo z našimi očeti in temu dogovoru ostane vedno zvest, kliče nas, da vstopimo v ta odnos… Ta odnos Boga z njegovim narodom je predhoden vsem nam, izhaja iz tistega časa.

Nihče ne postane kristjan sam
Zato se najprej s hvaležnostjo spominjamo tistih, ki so bili pred nami in so nas sprejeli v Cerkev. Nihče ne postane kristjan sam. Kristjane se ne dela v laboratoriju. Kristjan je del naroda, ki prihaja od daleč. Kristjan pripada narodu, ki se imenuje Cerkev in ta Cerkev ga naredi kristjana na dan krsta … A nihče, nihče ne postane kristjan sam. Če verujemo, če znamo moliti, če poznamo Gospoda in lahko poslušamo njegovo besedo, če ga čutimo blizu in ga prepoznamo v bratih, je to zato, ker so pred nami drugi živeli vero in so nam jo nato posredovali. Vero smo prejeli od naših očetov, naših prednikov, oni so nas o njej poučili. Spomnimo se na starše, ki so za nas prosili krst, stare starše ali koga od sorodnikov, ki so nas naučili narediti znamenje križa in moliti prve molitve, na župnika ali kakega duhovnika, redovno sestro, katehista, ki nam je posredoval vsebino vere in nam pomagal rasti kot kristjani. To je Cerkev, velika družina, v kateri smo sprejeti in kjer se učimo živeti kot verniki in kot učenci Gospoda Jezusa. 

Živeti skupaj z drugimi
To pot pa lahko živimo samo zahvaljujoč drugim osebam in skupaj z drugimi. V Cerkvi ne obstaja 'naredi sam', ne obstajajo 'prosti streli'. Benedikt XVI. je Cerkev velikokrat opisal kot 'cerkveni mi'. Včasih slišimo koga reči, da veruje v Boga, v Jezusa, Cerkev pa ga ne zanima. Nekateri mislijo, da je mogoče imeti oseben, neposreden odnos z Jezusom Kristusom zunaj skupnosti in posredovanja Cerkve. Obstajajo namreč nevarne in škodljive skušnjave. Kot je rekel Pavel VI., obstajajo nesmiselne ločitve. Res je, da je hoditi skupaj, naporno, in na trenutke tudi težko, lahko se zgodi, da ti kakšen brat ali sestra dela probleme ali je v pohujšanje. A Gospod je izročil svoje sporočilo odrešenja človeškim osebam, vsem nam, pričevalcem; v naših bratih in sestrah, z vsemi njihovimi darovi in omejitvami, nam prihaja naproti in se nam da prepoznati. To pomeni, pripadati Cerkvi. Dobro si zapomnite, biti kristjan pomeni, pripadati Cerkvi. Ime je: 'Kristjan', priimek je: 'Pripadnost Cerkvi'.

Prosimo Gospoda, da nam po posredovanju Device Marije, ki je Mati Cerkve, podeli milost, da ne bi podlegli skušnjavam in mislili, da se lahko odpovemo drugim in Cerkvi, da se lahko rešimo sami. Boga zunaj Cerkve ni mogoče ljubiti, ni mogoče biti v občestvu z Bogom, ne da bi bili v Cerkvi, in ne moremo biti dobri kristjani, če nismo skupaj z vsemi tistimi, ki si prizadevajo slediti Gospodu Jezusu kot en narod, eno telo. In to je Cerkev.« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 25.6.2014)

Papež pri katehezo o pripadnosti Cerkvi: Ime mi je 'Kristjan', pišem se 'Pripadam Cerkvi'