Zdaj ima vse svoj smisel.

Na svetovnem trgu je polno teorij, novih in novih filozofskih iznajdb, kako naj bi človek našel srečo, dal smisel svojemu življenju. In te knjige vendarle gredo v promet. To pomeni, da tudi modernemu človeku ni vseeno, zakaj živi. Če ne najde smisla, želi izginiti. Zato se množe samomori. Čemu bi živel, če ne ve, zakaj. Sredi vseh nepopolnih in zmotnih teorij – četudi je v njih kdaj kos resnice – pa je od božične noči sèm med nami Resnica. To knjigo čuva Cerkev. In tisti, ki je knjigo »napisal«, ji daje nalogo, da jo čuva nepokvarjeno. Še več, daje ji zagotovilo nezmotnosti, ko jo uči in razlaga. Konec koncev bo kljub vsemu modernemu iskanju, koliko ima Cerkev pravice govoriti, prišlo med nas jasno spoznanje: ne le pravico, dolžnost ima ohranjati vse, kar ji je Kristus izročil. Naša sreča je, da imamo vero. Da ne ponavljamo pri naših bogoslužnih shodih le tega: Verujem v Boga Očeta, v Jezusa Kristusa, v Svetega Duha, ampak tudi: Verujem v eno, sveto, katoliško, apostolsko Cerkev. Ves nemir, ki ga preživljamo tudi sredi Cerkve, ne sme omajati moje vere. V njej imam ne le nauk, ampak tudi življenje. Njo vodi Sveti Duh, z njo moram tudi jaz potovati skozi stiske, utirati nova pota, graditi nov svet, pa četudi bom deležen njenega trpljenja.

Kristus je v njej, moj prvorojeni brat, »meni življenje«. To je dovolj.