Včeraj smo v zgodbi o svetem Benediktu slišali, kako se je v strahu pred skušnjavami umaknil v samoto. Želel se je povezati z Bogom, misliti samo nanj in živeti le zanj. Bog pa mu je tudi v samoto pošiljal brate in ga ves čas pripravljal na vrnitev v skupnost.
Edini človek, s katerim je Benedikt delil svojo željo po popolni samoti, je bil menih Roman. Benediktova odločnost je meniha prevzela in ponudil mu je svojo pomoč. Obljubil mu je, da mu bo na skrivaj nosil hrano in ga preskrbel s tem, kar je nujno za preživetje. Priskrbel mu je meniško oblačilo. To je bilo ogrinjalo iz kozje kože, ki si ga je ogrnil čez ramena. Predstavljalo je vidno znamenje Benediktove življenjske spremembe.
Odšel v neprijazno pokrajino, kjer je reka Ariene ustvarila ozko in mračno sotesko med strmimi gorskimi stenami. Za svoje bivališče je izbral nizko, težko dostopno votlino, ki se je nahajala v skalni steni nad jezerom. Menih Roman je nad votlino obesil zvonček, ki je Benedikta opozoril, kadar mu je od zgoraj po vrvi spuščal v votlino košaro s hrano. Prinašal mu je ostanke iz samostanske kuhinje, dokler ni Benedikt zaostril svojega spokorniškega življenja in je sprejel le še kak kos suhega kruha. Kasneje pa ni sprejel niti tega in se je hranil le še z zelišči in koreninicami. Roman je v Benediktovih odločitvah prepoznaval Božji navdih, zato mu ni vsiljeval pomoči, ampak se je umaknil. Benedikta je odslej podpiral le še v molitvi.
Benedikt je tako preživel tri leta v skalni votlini. V tem času je poglabljal svoje duhovno življenje z Bogom. Skušnjave, pred katerimi je zbežal v samoto, pa so tudi tukaj prežale nanj. Hudič ga je na različne načine mučil, skušal raztresati njegove misli in ga odvračati od Božjih načrtov. Skušnjave so bile tako močne, da se je moral nekoč vreči v trnje, ki so se mu zadirali v kožo, da je bil ves krvav in razbolen. Šele tedaj je začel v njem pojenjati ogenj strasti, ki je prežemal njegovo dušo in mu preprečeval, da bi lahko zbrano molil. V svojem samotarskem zatočišču se je tako srečeval s slabotnostjo svoje narave, učil se je prepoznavati svoje želje in jih uravnavati. To ga je utrjevalo v ponižnosti in ga pripravljalo na ponovno vrnitev v skupnost.
Na velikonočni dan si je neki duhovnik ravno pripravljal praznično kosilo. Med kuhanjem je kot po Božjem navdihu pomislil na puščavnika, o katerem je slišal govoriti. V njem je vzkipela želja, da bi svoj praznični obrok podelil s človekom, ki živi v tisti votlini in gotovo nima česa jesti. Pripravljeno jed je dal v košaro in se odpravil na več kilometrov dolgo in težko prehodno pot. Splezal je do jame in v njej našel Benedikta. »Velika noč je, brat! Ne moreš se postiti na tak dan,« mu je dejal z nasmejanim obrazom. Skupaj sta v tišini pojedla kosilo in se v ganljivem vzdušju zahvalila Bogu za njuno srečanje. Župnik se je vrnil domov, a pred župljani ni mogel dolgo skrivati navdušenja nad tem posebnim človekom. Govorice o Božjem možu so se hitro širile od ust do ust in vzbujale v ljudeh željo, da bi ga videli. Prvi obiskovalci Benediktove votline so bili pastirji. Benedikt jim je rad govoril o Bogu. S časoma so prišli tudi drugi. Med njimi so bili tudi menihi iz bližnjega samostana, ki so ostali brez opata. Benedikta so prosili, naj postane njihov novi voditelj. V svoji prošnji so bili vztrajni. Benedikt jih je večkrat zavrnil, oni pa so se zmeraj vračali in ponavljali svojo željo. Benedikt je slednjič razumel, da je napočil čas, ko mora svojo izkušnjo notranjega boja deliti z drugimi, zato je sprejel povabilo. Zapustil je votlino in prevzel nase breme vodenja samostana.

Izkušnja samote in osebno srečanje z Bogom je koristno le toliko, kolikor služi občestvu. Bog Oče nas vedno vabi v skupnost. Nihče se ne more zveličati sam, vedno smo soodgovorni za zveličanje bližnjih. Srečanje z Očetom nas podobno kot izgubljena sina vedno vrača v občestvo in nam nalaga odgovornost zanj. Marijina priprošnja naj nam pomaga, da se bomo vedno zavedali, da smo poklicani v skupnost in da smo zanjo soodgovorni.

NALOGA: Pogovorite se, kako lahko vsak prispeva k temu, da bi bilo med vami še lepše. Zmolite Zdravo Marijo s prošnjo, da bi vse našteto tudi uresničevali.