Ob življenju svetega Benedikta spoznavamo, da nas Bog Oče vabi v skupnost, povezuje nas in želi, da smo drug za drugega odgovorni. V današnjem šmarničnem branju bomo slišali, kako zahtevno je ustvarjati skupnost in posameznike povezati v občestvo. Prisluhnimo zadnjemu delu zgodbe.
Po treh letih življenja v samoti je Benedikt prevzel vodenje samostana nekih menihov, ki so ostali brez opata. Takoj je opazil, da so menihi opuščali številne oblike askeze in se navadili na udobje. V skrbi za njihove duše je postavil stroga pravila in zahteval, naj upoštevajo disciplino in zaobljube, h katerim so se kot menihi zavezali. Menihom je življenje z novim opatom postalo naporno. Iskrene želje po spreobrnjenju niso imeli. Njegove zahteve so se jim upirale. Že samo njegova navzočnost jim je kljuvala vest in prebujala v njih sovraštvo. Služba opata je bila dosmrtna, zato ga niso mogli kar odsloviti. Začeli so premišljevati o umoru in se slednjič zedinili, da ga zastrupijo. V vino, ki naj bi ga spil pri kosilu, so dali nekaj kapljic arzenika, ki so bile brez barve in okusa ter so zadostovale za takojšnjo smrt. Vsak obed se je začel z opatovim blagoslovom jedi. Benedikt je iztegnil roke nad mizo in izrekel molitev, tedaj pa se je kozarec z zastrupljenim vinom razletel na drobne koščke. Ozrl se je proti okamnelim menihom in jim dejal: »Naj vam Bog odpusti, dragi bratje, da ste me hoteli zastrupiti. Jaz odhajam.«
Vrnil se je v samoto. Za poskus umora ni obtoževal menihov, ampak je pod vprašaj postavil samega sebe. Spraševal se je, kako je mogoče, da je izzval tolikšno sovraštvo. Čutil je, da še ni pripravljen na vodenje drugih, zato se je znova poglobil v molitev in premišljevanje. Ne vemo, koliko časa je trajalo drugo obdobje Benediktovega puščavniškega življenja, a njegov prvi življenjepisec, sveti papež Gregor Veliki, je zapisal, da je v tem času vidno napredoval v krepostih in izvrševanju znamenj. Začel je izžarevati svetost, ki je v njegovo bližino pritegnila druge, tako da ni mogel več dolgo braniti svoje samote. Najprej so njegovo votlino obiskovali predvsem preprosti ljudje iz bližnje okolice, ki so želeli z njim spregovoriti kakšno besedo. Vedno več pa je bilo tudi obiskovalcev iz Rima, mladih fantov, ki so podobno kot on pred leti, želeli zapustiti propadajočo prestolnico in najti smisel svojega življenja. Prosili so ga, naj postane njihov oče v veri in učitelj skupnega življenja. Benedikt jih je dolgo preizkušal, nazadnje pa je sprejel njihovo prošnjo. Začel je misliti na to, kako jih povezati v skupnost. Zanje je v Subiacu zgradil dvanajst samostanov, ki so bili raztreseni po bližnjih gorah. 53 V vsakem samostanu je pod vodstvom opata živelo dvanajst menihov. Benedikt je zanje spisal redovna pravila, ki jih povzema misel: moli in delaj. Svoje dneve so začenjali z molitvijo, nato pa se je vsak lotil njemu dodeljenega dela. Del dneva je bil namenjen duhovnemu branju, obedom in oddihu. Pravila so od menihov zahtevala, da opatu, očetu skupnosti, izkazujejo pokorščino brez odlašanja. Odgovornost opata je Benedikt opisal z naslednjimi besedami: »Opat mora zmeraj misliti na to, kako se imenuje ... Naj se zaveda, kako težko in odgovorno nalogo je prevzel ... Naj bo čist, trezen in usmiljen ter naj zmeraj rajši izkazuje usmiljenje, kot izreka sodbo, da bo tudi sam deležen usmiljenja. Sovraži naj pregrehe, brate naj ljubi. Pri samem opominjanju naj ravna modro in zmerno, da ne stre posode, ko bi ji želel preveč očistiti rjo. Naj se zmeraj zaveda svoje krhkosti in naj pomni, da nalomljenega trsa ne sme prelomiti ... Trudi naj se, da ga bodo ljudje bolj ljubili, kakor se ga bali.«
V Subiacu je Benedikt doživel drug poskus uboja. Tokrat ga je poskušal zastrupiti neki zavisten duhovnik. Tudi tokrat ga je rešila Božja previdnost. Po tem dogodku je skupaj z nekaterimi menihi zapustil Subiaco in se odpravil na goro Monte Cassino. Tam je zgradil znameniti samostan in ga vodil vse do svoje smrti. Umrl je 21. marca najverjetneje leta 547, star nekaj manj kot 70 let.
Na ozemlju današnje Slovenije je bilo včasih več benediktinskih prioratov: v Valdoltri, Sv. Benediktu v Slovenskih goricah, Monoštru in Gornjem Gradu. Do konca druge svetovne vojne sta delovala še priorat Maribor in Krog pri Sečovljah. Leta 2009 je v Mariboru znova zaživel benediktinski priorat in se poimenoval po sv. Cirilu in Metodu. Majhna skupnost, ki jo sestavlja en slovenski in dva avstrijska Benediktinca, želi oživiti benediktinsko tradicijo, ki gradi na besedah Jezusa: „Kjer so dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz med njimi“. Svoje poslanstvo uresničujejo z obhajanjem svete liturgije in srečanji z gosti. Priorat želi biti tudi središče za spravo in nemoteno sobivanje med različnimi narodnimi skupinami.

Lažje je postaviti trinajst samostanov, kot pa zgraditi skupnost. Sveti Benedikt je celo življenje iskal odgovor na to, kako ustvarjati občestvo, ki bo po Božji volji. Doživel je malo uspehov, več je bilo grenkobe. Njegovo delovanje je pri drugih sprožilo več sovraštva, ogroženosti in zavisti kot pa ljubezni. Dvakrat so ga poskušali umoriti. A v zavesti, da ga Bog sam kliče na pot očetovstva, je zmogel vztrajati. Marijina priprošnja naj nam pomaga, da bomo gradili občestva in vztrajali, tudi ko bo najtežje.

NALOGA: Pogovorite se, zakaj ste radi skupaj. Zmolite Oče naš, da bi dom med vami vedno bolj rasel.