»Pridi, Gospod, in se ne múdi! Odpústi krivdo svojemu ljudstvu!«

Takó bogoslužje. In še: »Jutri boste videli ...« Kot nestrpno pričakovanje otroka, ki sanja o nečem velikem. Božič je tu. Kakšen bo moj božič? Vonj kadila, jaslice, zasnežene poti, čar slovenskega svetega večera ... Kako smo se pripravljali nanj. Za kolikere, ki so zapustili svoje domove, tega ni več. A božič je. In treba je povsod reševati »božični čar«, ker nosi s seboj spomine na nekdanjo vero. Mnogim morda rešitev, da najdejo stezo v svojo osebno vero. Bo jutri naš dom zares Betlehem? Marija in Jožef sta iskala prenočišče, celo pri sorodnikih. »A zanju ni bilo prostora.« Mimohod Gospodov. Kako bi danes s častjo govorili o družini, ki bi bila tedaj sprejela v goste njo, ki je naslednjo noč rodila Odrešenika. Pa ni imena. Našla sta samo hlev. Bo tudi mimo naše hiše šel? Bo šel mimo mene sveti božični čas? Človek je skrivnost. Niti tolikšen dokaz ljubezni ga včasih ne gane. Kako moremo biti ljudje tako trdosrčni. Če mi vse drugo odpade, ali sem jaz sam pripravljen? Bo to res moj božič, v dnu duše doživet? Sprejemam kakor žejen popotnik vso milost, ki mi jo Bog ponuja letošnji božič? Morda zadnji v mojem življenju. Pa četudi ne. Vsakega božiča je škoda, če gre mimo nas brez sadu.

Gospod, daj mi sebe!