Sv. Janez, apostol in evangelist

»Učenec, ki ga je Jezus ljubil.«

Ni bil rojen svetnik. Nikakor ne nežen, kak poženščen mladenič. Res najmlajši med apostoli, a »sin groma«, vročekrven, prenapet, preoster, pa tudi ambiciozen. Vse to je dokumentirano v evangeliju.

Toda rastel je iz dneva v dan. Pri vseh »tajnih dogodkih« je zraven s Petrom in Jakobom: na Taboru ob Jezusovi spremenitvi, ob trpljenju na Oljski gori – da se spomnimo samo dveh, ki sta odločilno vplivala na njegovo duhovno rast in ljubezen do Kristusa.

Pri sodbi je on edini od apostolov navzoč. Pod križem edini z Marijo in dobrimi ženami.

Ko je bil že efeški škof, je doživel drugi krst v vrelem olju. Potem je bil izgnan na otok Patmos, kjer je v videnjih gledal prihodnost Cerkve, boj demonskih sil in končno zmago Sina človekovega. Po smrti cesarja Domicijana se je spet vrnil v Efez. In tedaj je edini preostali apostol, starček, napisal največje delo, ki ga je kdo o Kristusu napisal: Evangelij. En sam dokaz: bil je božji Sin.

Kolikokrat se je moral spomniti na tisti dan, bilo je »okrog desete ure«. Še starček dobro pomni svoj največji dan: srečanje s Kristusom. Zato tako prepričljivo pravi: »Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo s svojimi očmi videli, kar smo gledali in so naše roke otipale, to vam oznanjamo.«

Zadnja njegova pridiga: »Otročiči, ljubite se med seboj!« Kaj je napravila milost iz neugnanega mladega Janeza! Zato je njegovo pričevanje tako resnično.

Sveti apostol, izprosi trdno vero in veliko ljubezen posebno duhovnikom!