Krščanski humanisti hočejo ustvariti skladje duše in telesa. Pa brez pokore in odpovedi. So to krščanski humanisti? Smo pokopali resnico o izvirni pohabljenosti, če že ne upamo reči: o izvirnem grehu.

Lep ideal: krščanski humanist.

A so razklani ljudje, ki čutijo drugo postavo, postavo telesa tako močno, da jim je telo breme in zanje ni drugega kot bič.

Je ta misel tako daleč od Kristusovih besed? Če te tvoje oko pohujšuje, izderi ga ... Če te tvoja roka pohujšuje, odsekaj jo ...

Včasih je treba častiti Boga v gorečem grmu.

Morda so Bogu posebej všeč ljudje, ki v razdvojenosti, a polni krščanskega upanja, vijejo roke in ne premorejo drugega kot molk, poln neslutenega spoštovanja.

Na dnu svoje duše slutijo nekaj silnega, vseobsegajočega.

Njihovo življenje je muka. A hvalnica Bogu.