Brez križa ni krščanstva, niti ne bogatega človeškega življenja. Mnogim sijajnim ljudem morda manjka samo še zadnji odtenek, nekaka patina: globoko trpljenje.

Te stvari večinoma razumemo. Saj jih poznamo iz pridig.

Toda ali jih vzamemo zares? Strah nas je zadati bolečino samemu sebi. Križ nam je odveč. Radi bi v nebesa mimo Kalvarije.

Naša ramena so prešibka.

Razjeda nas skušnjava po lagodnem krščanstvu, ki ima danes dosti pridigarjev. Namesto da bi človeka pobožanstvili, skušamo krščanstvo počlovečiti.

Zato smo sredi sveta brez prepričljivosti.

In vendar vsi vemo, da je za vse čase, tudi za dvajseto in enaindvajseto stoletje zapisano: Kdor hoče biti moj učenec, naj vsak dan zadene svoj križ ...

Sem ga prepričano zadel in nosil včeraj?

Sem pripravljen nanj danes?!