»Jona služi Gospodu, veliko moli in dela dobro. A ko ga Gospod pokliče, začne bežati. Jona je imel svojo zapisano zgodovino in ni hotel, da se ga pri tem moti. Gospod ga je poslal v Ninive, a Jona se je vkrcal na ladjo za Španijo. Hotel je zbežati pred Gospodom. Lahko zbežimo od Boga, čeprav je kdo kristjan, katoličan, čeprav je duhovnik, škof, papež. Vsak lahko zbeži od Boga. To je vsakodnevna skušnjava - ne poslušati Boga, njegovega glasu, ne slišati v srcu njegovega predloga, njegovega vabila. Zbežimo lahko neposredno, tako kot je to storil Jona. Obstaja pa tudi bolj prefinjen beg, o katerem nam govori današnji evangelij. Na cesti leži napol mrtev človek in mimo gre duhovnik, vse pohvale vreden, vidi človeka in si pravi: 'zamudil bom mašo', in gre naprej. Ni slišal Božjega glasu. Mimo gre levit in morda si je mislil: 'če se mu približam in je morda že mrtev, bom jutri moral iti pred sodnika in pričevati', in gre naprej. Tudi on zbežal pred Božjim glasom.
Božji glas sliši in razume edino neki človek, ki je običajno bežal pred Bogom, neki grešnik, Samarijan. Ta je grešnik, je daleč od Boga, pa vendar je slišal Božji glas in se je približal. Samarijan ni bil navajen verskih praks, moralnega življenja, tudi teološko je bil v zmoti. Pa vendar je ravno Samarijan razumel, da ga Bog kliče, in ni zbežal. Pristopil je k ranjenemu človeku, vlil olja in vina na njegove rane ter jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, peljal do gostišča in poskrbel zanj. Izgubil je cel večer. Duhovnik je pravočasno prispel na sveto mašo in vsi verniki so bili zadovoljni; levit je imel miren naslednji dan, tako kot si je zamislil, kajti ni mu bilo treba ukvarjati se s sodnikom in podobnimi rečmi. In zakaj je Jona zbežal pred Bogom? Zakaj je duhovnik zbežal pred Bogom? Zakaj je levit zbežal pred Bogom? Ker so imeli zaprto srce. In ko imaš zaprto srce, ne moreš slišati Božjega glasu. Neki Samarijan, ki je bil na poti, pa 'ga je videl' in se mu je 'v srce zasmilil': imel je odprto srce, bil je človeški. Človeškost ga je približala.
Jona je potreboval načrt za svoje življenje, sam je želel pisati svojo zgodbo. Enako sta tudi duhovnik in levit hotela imeti svoj 'delovni načrt'. Ta Samarijan pa je pustil, da mu je Bog pisal življenje, vse načrte za tisti večer je spremenil, ker ga je Gospod usmeril k tistemu ubogemu, ranjenemu človeku, ki so ga razbojniki vrgli na tla. Ali dopuščamo, da nam Bog piše naše življenje, ali pa ga hočemo pisati mi? To nam namreč govori o naši poslušnosti: Smo poslušni Božji besedi? Smo jo zmožni poslušati? Si zmožen najti Božjo besedo v vsakodnevni zgodovini, ali pa te vodijo tvoje ideje in ne pustiš, da bi te Gospod presenetil in ti spregovoril? Naj nam Gospod nakloni milost, da bi slišali njegov glas, ki nam pravi: Pojdi in tudi ti delaj tako.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 7.10.2013)