Bi radi videli Jezusa? Glejmo križ.
»Radi bi videli Jezusa«
»Na to peto postno nedeljo nam bogoslužje oznanja evangelij, v katerem sv. Janez navaja dogodek, ki se je zgodil zadnje dni Kristusovega življenja, malo pred njegovim trpljenjem (prim. Jn 12,20-33). Medtem ko se je Jezus nahajal v Jeruzalemu za praznik velike noči, nekateri Grki, radovedni, od kar je začel delovati, izrazijo željo, da bi ga videli. Približajo se apostolu Filipu in mu pravijo: 'Radi bi videli Jezusa.' Filip o tem pove Andreju in nato oba skupaj to povesta Učitelju. V prošnji tistih Grkov lahko zaznamo prošnjo, ki jo mnogi moški in ženske, vsakega kraja in vsakega časa, namenjajo Cerkvi in tudi vsem nam: 'Radi bi videli Jezusa.'
Skrito seme, ki je pripravljeno umreti
Jezus na to prošnjo odgovori na način, ki daje misliti. Takole pravi: 'Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča. […] Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu.' Zdi se, da te besede ne odgovarjajo na prošnjo, zastavljeno s strani Grkov. V resnici gredo čez. Jezus namreč razkrije, da je On za vsakega človeka, ki ga želi iskati, skrito seme, ki je pripravljeno umreti, da bi dalo obilo sadu. Kot da bi rekel: če bi me radi spoznali, če bi me radi razumeli, poglejte pšenično seme, ki umre v zemlji, glejte torej križ.
Križ kot znamenje preobilnega življenja
Na misel nam pride znamenje križa, ki je skozi stoletja postalo prvovrsten simbol kristjanov. Če bi nekdo tudi danes rad 'videl Jezusa', ker morda prihaja iz držav in kultur, kjer je krščanstvo malo poznano, kaj vidi najprej? Katero je najbolj običajno znamenje, ki ga sreča? Razpelo, križ. V cerkvah, v domovih kristjanov, nosi se ga tudi na telesu. Pomembno je, da je znamenje zvesto evangeliju: križ ne more ne izraziti ljubezni, služenja, brezmejnega darovanja sebe: samo na ta način je križ zares 'drevo življenja', preobilnega življenja.
Pričevati v slogu Boga
Tudi danes bi mnoge osebe, pogosto ne da bi to izrecno rekle, želele 'videti Jezusa', ga srečati, ga spoznati. Pri tem razumemo veliko odgovornost nas kristjanov in naših skupnosti. Tudi mi moramo odgovoriti s pričevanjem življenja, ki se daruje v služenju, z življenjem, ki prevzame Božji slog – bližino, sočutje in nežnost ter se daruje v služenju. Gre za sejanje semen ljubezni, ne z besedami, ki izginejo, ampak s konkretnimi, preprostimi in pogumnimi zgledi, ne s teoretičnimi obsodbami, ampak z dejanji ljubezni. Gospod nam torej s svojo milostjo daje, da obrodimo sad, tudi ko je zemlja suha zaradi nerazumevanja, težav ali preganjanj ali pa zaradi zahtev legalizmov ali klerikalnih moralizmov. To je suha zemlja. Ravno takrat, v preizkušnji in samoti, medtem ko seme umre, je trenutek, ko klije življenje, da bi ob svojem času dalo zrele sadove. In v tej prepletenosti smrti in življenja lahko izkusimo veselje in resnično rodovitnost ljubezni, ki se vedno daje v slogu Boga – bližina, sočutje, nežnost.
Kristusova ljubezen kot slog našega življenja
Devica Marija naj nam pomaga slediti Jezusu, hoditi močni in veseli po poti služenja, da bo Kristusova ljubezen sijala v vsaki naši drži in postala vedno bolj slog našega vsakdanjega življenja.« (Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja, v knjižnici Apostolske palače v Vatikanu, 21.3.2021)