Cerkev na poti – v poslušanju in veselju

»Današnje berilo iz Apostolskih del, vas povabim, da doma v miru ponovno preberete. V prvih osmih poglavjih Apostolskih del je povzetek celotne zgodovine Cerkve: oznanjevanje, krst, spreobrnjenja, čudeži, preganjanja, veselje in tudi tisti grdi greh ljudi, ki se Cerkvi približajo, da bi tam opravljali svoje posle – cerkvenih dobrotnikov, ki Cerkev na koncu ogoljufajo, kakor Ananija in Safíra. Gospod je svoje učence spremljal in Besedo je potrjeval s čudežnimi znamenji. Nikoli jih ni pustil samih, še posebej ne v najtežjih trenutkih.

Vstani in odpotuj!
Zaustavimo se ob treh izrazih iz berila. Prvi je: 'vstani in odpotuj'. To so besede, s katerimi Gospodov angel nagovori Filipa. Obenem pa so znamenje evangelizacije. Evangelizacija je poklicanost in velika tolažba Cerkve. In da bi evangelizirali, je potrebno vstati in odpotovati. Ne reče: 'Ostani, sedi, bodi brez skrbi, doma …' Ne! Da bi bila zvesta Gospodu, mora biti Cerkev vedno na nogah in na poti. 'Vstani in odpotuj.' Cerkev, ki ne vstane, ki ni na poti, zboli. Konča z mnogimi psihološkimi in duhovnimi travmami, zaprta v majhen svet govoric, zaprta je in ostane brez obzorij.

Vstani in odpotuj, na noge, na pot – tako mora delovati Cerkev v evangelizaciji.

Pohiti in pridruži se temu vozu!
'Pohiti in pridruži se temu vozu': to pa je spodbuda, ki jo Filipu nadalje nameni Duh. Na tistem vozu je bil etiopski evnuh, pristaš judovskega verstva, ki je v Jeruzalem prišel počastit Boga. Med potovanjem je bral preroka Izaija. Tisti dogodek je bil spreobrnjenje 'ministra za ekonomijo' in torej velik čudež. Duh Filipa spodbudi, da se tistemu možu približa. Pri tem pa mu ne reče, naj pridiga. Pomembno je, da Cerkev zna prisluhniti nemiru srca vsakega človeka.

Vsi moški, vse ženske imajo v srcu nemir, dober ali slab, a nemir je vedno. Prisluhni tistemu nemiru. Duh Filipa ne spodbudi k prozelitizmu: Ne, ne! 'Pojdi in prisluhni!' Poslušati je drugi korak. Prvi je 'vstani in odpotuj', drugi je 'poslušaj'. Gre za sposobnost poslušanja, kaj ljudje čutijo, kaj doživlja njihovo srce, kaj razmišljajo. In če razmišljajo o napačnih stvareh? Slišati želim te napačne stvari, da bi dobro razumel, kje je nemir. Vsi imamo v sebi nemir. Drugi korak Cerkve je najti nemir ljudi.

Etiopski evnuh sam, ko vidi Filipa, ki se mu približa, vpraša, o kom govori prerok Izaija. Povabi ga, naj stopi na voz. Šele takrat Filip z blagostjo začne pridigati. Nemir tistega moža tako dobi razlago, ki napolni upanje njegovega srca. To pa je bilo mogoče zgolj, ker se je Filip približal in je prisluhnil.

Medtem ko etiopski evnuh posluša, v njem deluje Gospod. Na ta način razume, da se je Izaijeva prerokba nanašala na Jezusa. Njegova vera v Jezusa je zatem tako zelo zrastla, da je, ko sta prispela do vode, zaprosil za krst: On sam je bil tisti, ki je prosil za krst, ker je v njegovem srcu deloval Duh. Treba je pustiti, da Duh deluje v srcih ljudi. Po krstu je ta Duh - vedno navzoči, Filipa vzel in ga odpeljal drugam. Evnuh pa je poln veselja nadaljeval svojo pot.

Vedno v veselju
Tretji izraz je torej 'veselje': veselje kristjana. Cerkev mora biti na nogah, biti mora mati, ki posluša in z milostjo Svetega Duha poskuša najti prave besede. Biti mora mati Cerkev, ki rodi mnogo otrok, in sicer s to metodo, ki ni prozelitistična: metodo pričevanja pokorščine. Cerkev, ki nam danes pravi: 'Veseli se!' Veseliti se. Veselje. Veselje, da smo kristjani, tudi v težkih trenutkih, kajti po kamnanju Štefana je izbruhnilo veliko preganjanje in kristjani so se razkropili povsod, kakor seme, ki ga raznaša veter. In oni so bili tisti, ki so oznanjali Besedo -  Jezusa. Naj nam Gospod vsem da milost, da bi Cerkev živeli na nogah in v izhodu, v poslušanju nemira ljudi in vedno v veselju.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 4.5.2017)

Papeževa homilija: Cerkev – na poti, v poslušanju in v veselju