Cerkev, romarica proti Božjemu kraljestvu.

»Cerkev ni statična, nepremična stvarnost, namenjena sama sebi, ampak je stalno na poti skozi zgodovino, proti zadnjemu in čudovitemu cilju, ki je nebeško kraljestvo; zametek in začetek tega pa je Cerkev na zemlji. Ko se obrnemo k temu obzorju, vidimo, kako je naša domišljija omejena, komajda zmožna zaslutiti sijaj skrivnosti, ki je nad našimi čuti. Kdaj bo prišel ta končni prehod? Kakšna bo nova razsežnost, v katero bo vstopila Cerkev? Kaj se bo takrat zgodilo s človeštvom in stvarstvom, ki nas obdaja? Ta vprašanja so si zastavljali tudi učenci. So človeška vprašanja, starodavna vprašanja.

Hodimo proti novemu Jeruzalemu
Koncilska konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu 'Gaudium et spes' ob teh vprašanjih, ki že od vedno odmevajo v človekovem srcu, pravi: 'Ne vemo za čas dovršitve zemlje in človeštva, neznan nam je tudi način, kako bo preoblikovano vesoljstvo. Podoba tega sveta, ki jo je skazil greh, bo zagotovo prešla. Iz razodetja pa vemo, da Bog pripravlja novo bivališče in novo zemljo, kjer bo prebivala pravičnost in katere blaženost bo obilno izpolnila vsa hrepenenja po miru, ki se porajajo v srcih ljudi.' To je torej cilj, h kateremu teži Cerkev: novi Jeruzalem, raj. Bolj kot kraj je to stanje duše, v katerem bodo vsa naša najgloblja pričakovanja obilno izpolnjenja, naš obstoj kot ustvarjenih bitij in Božjih otrok pa bo do polnosti dozorel. Končno bomo napolnjeni z veseljem, mirom in ljubeznijo Boga, v celoti in brez vsake meje, z Njim bomo iz obličja v obličje.

Povezanost med Cerkvijo na zemlji in Cerkvijo v nebesih
V osnovi obstajata kontinuiteta in občestvo med Cerkvijo, ki je v nebesih, in Cerkvijo, ki je še na poti na zemlji. Tisti, ki že živijo pred Božjim obličjem, nas namreč lahko podpirajo in posredujejo za nas, molijo za nas. Po drugi strani pa smo tudi mi vedno povabljeni, da darujemo dobra dela, molitve in samo evharistijo za olajšanje trpljenja dušam, ki še čakajo na brezkončno blaženost. Iz krščanske perspektive ni več razlikovanja med tistim, ki je že umrl, in tistim, ki še ni, ampak med tistim, ki je v Kristusu, in tistim, ki to še ni. To je odločilni element za naše zveličanje in našo blaženost.

Nova nebesa in nova zemlja: izpolnjenost v resnici in lepoti
Sveti spisi pa nas prav tako učijo, da se izpolnitev tega čudovitega načrta nanaša tudi na vse to, kar nas obkroža in je nastalo v Božjih mislih in srcu. Apostol Pavel temu pritrdi z besedami, da 'se bo tudi stvarstvo iz suženjstva razpadljivosti rešilo v svobodo slave Božjih otrok' (Rim 8,21). Druga besedila uporabljajo podobo 'novih nebes in nove zemlje', in sicer v smislu, da bo celotno vesoljstvo prenovljeno in enkrat za vselej osvobojeno vsake sledi zla in tudi same smrti. Kar se nakazuje kot izpolnitev preobrazbe, ki se je v resnici že začela udejanjati s Kristusovo smrtjo in vstajenjem, je torej novo stvarstvo. Vendar ne kot uničenje vesolja in vsega, kar nas obkroža, ampak kot prihod vsake svari do njene polnosti v obstoju, resnici in lepoti. To je načrt, ki ga Bog - Oče, Sin in Sveti Duh od vedno hoče uresničiti in ga uresničuje.

Dragi prijatelji, ko pomislimo na te čudovite stvarnosti, ki nas čakajo, se zavemo, kako je pripadnost Cerkvi zares sijajen dar, ki prinaša najvišjo poklicanost! Prosimo torej Devico Marijo, Mater Cerkve, naj vedno bdi nad našo potjo in nam pomaga, da bomo kot ona radostno znamenje zaupanja in upanja med našimi brati.« (Papež med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 26.11.2014)

***************

Frančišek prosil za molitev med potovanjem v Turčijo
Med pozdravi ob koncu splošne avdience je sveti oče še spomnil na svoje apostolsko potovanje, ki bo potekalo od petka do nedelje. Zbrane je prosil za molitveno spremljanje: »Vse vas vabim k molitvi, da bi ta Petrov obisk pri bratu Andreju rodil sadove miru, iskrenega dialoga med verstvi in slogo med turškim narodom.«
 

Papež Frančišek med splošno avdienco: Cerkev, romarica proti Božjemu kraljestvu

Sveti oče o pastorali velikih mest: Cerkev ne smatra za izgubo, da se gre na periferije