Od 25. do 28. aprila smo romarji iz Mirenskega Grada poromali po poteh sv. Petra in Pavla ter Filipa Nerija, v sveto mesto Rim.

Prvi dan smo obiskali katakombe, cerkev sv. Sebastijana in se sprehodili do cerkve Domine Quo Vadis. Naslednji dan smo si ogledali baziliko Marije Snežne, cerkev sv. Petra v verigah, cerkev sv. Klemena in baziliko sv. Janeza v Lateranu. Tretji dan smo si ogledali baziliko sv. Petra, šli mimo Angelskega gradu do Panteona, Trga Navona in Nove cerkve. Zadnji dan našega romanja smo se ustavili še v baziliki sv. Pavla.

Dobro načrtovana in izbrana pot, povezana z duhovno mislijo našega Petra, nas je spodbujala k okrepitvi želje, da bi bili blizu Bogu in sočutni do bližnjih. Da ne bi ostajali sami,  v svojem egoizmu ampak bi se veselili kot pravi kristjani in delili veselje tudi drugim. Da bi sprejemali tudi naše padce in omejenosti ter v ponižnosti vse bolj zvesto služili Bogu.

Na pot smo se podali, ko je bila še noč. Kot bi že s tem hoteli povedati, da je potrebno poiskati luč, če si v temi. Da se v temi še razmišlja težko, naj povem, da sem pri vožnji do Gradu zgrešila odcep Nova Gorica – Sežana. Ah jej, kaj naredi napol zavestna vožnja! Hvala Bogu smo na Mirenskem gradu prešli v varno okrilje voditeljev. Po kratkem jutranjem dremežu so si sledile pesmi, hvalnice, pogovori, film. Med potjo smo imeli eno pomembno vprašanje glede počivališč: »Zakaj za ženske ne naredijo vsaj enkrat več stranišč?« Tam je namreč vedno vrsta. Odgovora nismo našli, saj smo mimogrede prispeli v Rim.

Najprej smo se ustavili prav na Apijski cesti ob katakombah sv. Sebastjana. Grobovi, Rimljanom nedotakljiv svet kraj, je služil prvim Kristjanom za zatočišče, kraj zbiranja in molitve. Tu je sv. Filip rad molil. Že med potjo do Rima smo si ogledali film o njegovem življenju. Ta je spodbudil razmišljanje o veselju. Sv. Filip Neri je rekel: »Veselo srce človeka krepi in nam daje vztrajnost v dobrem; zato bi moral biti božji služabnik vedno vesel.« Njegova glavna misel je bila usmerjena v raj: »Rajši grem v raj, kot karkoli drugega.« Pri sv. maši v cerkvi sv. Sebastjana smo tako prosili za veselje in zavzetost za to, da bi si upali biti nori za ta svet, da bi po zgledu sv. Filipa in sv. Sebastijana zastavili vse, da bi lahko prišli v raj.

Sprehodili smo se še do cerkve Domine Quo Vadis, kraja kjer je Sv. Peter spoznal, da mora izpolniti voljo očeta – iti v Rim in biti križan. Da ima Jezus drugačne načrte za nas in jim moramo le slediti, je pokazal že sv. Filip, ko se je odpovedal misijonom v Indiji in ostal z otroki v Rimu. Izbral je težjo pot, sledil je božjim ciljem, božji norosti, sprejel je božjo logiko.

Mogoče je mogočnost Petrove bazilike tista, ki nam pokaže na našo majhnost pred Bogom. Iz vrha so ljudje kot mravljinčki. Dela pa spregovore, kako je vsak skušal s talentom, danim od Boga,  zapeti slavo Gospodu. Pogled na čudovit trg v obliki ključavnice, delan po načrtih Berninija, kipi apostolov, veličastna kupola in zanimiva razlaga patra Igorja o Vatikanu, baziliki in cerkvi, predvsem pa posvečen kraj, kjer je pretrpel mučeništvo apostol Peter in je tudi grob papeža Pavla II, nam bo gotovo močno ostal v spominu.

Po oskrbi s telesno hrano, smo se odpravili še k trgu Navona in  Panteonu. Pred Panteonom se je spet zaslišala ubrana pesem, ki nas je spremljala celo pot. Ko je nečak pripovedoval, kaj je bilo zanj najbolj zanimivo, je povedal da ravno petje, ki je privabilo številne poslušalce. Hiteča množica se je umirila, nekateri so se celo zazibali in skupaj z nami zapeli.

Na koncu smo imeli mašo ob grobu sv. Filipa Nerija. Po maši bi lahko snemali film o enotnosti in učinkovitem skupinskem teku. Dež, ki so ga napovedovali cel dan, se je vlil pri odhodu na avtobus. Tek petdesetih, po ulicah, z redkimi postanki pred semaforji, je bil prav zabaven. Na koncu teka še zdravilo proti prehladu, potem pa k gostiteljem v dom Slovenika, kjer nas je vsak večer čakalo dobro kosilo za večerjo. J

Zadnji dan smo v baziliki sv. Pavla začutili, da so tu temelji krščanstva, korenine, zalite s krvjo mučencev. Trdnost cerkve, ki jo peklenska vrata ne bodo premagala, nakazujejo mogočne kolonade stebrov takoj ob vstopu v križni hodnik, potem pa še v 5 ladijski baziliki. Na kraju, kjer je bil sv. Pavel pokopan, smo imeli sv. mašo za sklep našega romanja, z željo, da bi vsi, ki smo romali, po zgledu sv. Pavla, prenesli veselo oznanilo v »poganski svet«.

Na koncu naj se še jaz zahvalim vsem, ki smo se jim že zahvalili na avtobusu s pesmijo ter tudi ostalim romarjem. Bilo mi je lepo v vaši družbi. Na tako dolgi vožnji se mi še ni zgodilo, da bi mi čas tako hitro minil.

Mihaela Žakelj Ogrin