Dobri pastir in izgubljena ovca
»Prilika o dobrem pastirju, ki si na svoja ramena naloži izgubljeno ovco (glej Lk 15, 1-7). Ta podoba je od vedno predstavljala Jezusovo skrb za grešnike in Božje usmiljenje, ki nikoli ne pristane na to, da bi se kdo izgubi. Priliko pripoveduje Jezus in tako pomaga razumeti, da njegova bližina grešnikom ne sme biti v pohujšanje. Nasprotno, v vseh mora izzvati vrsto premišljevanj o tem, kako živimo svojo vero. Na eni strani vidimo grešnike, ki se približujejo Jezusu, na drugi pa učitelje postave in pismouke, ki se od njega zaradi tega obnašanja odmikajo.
Je pametno zapustiti devetindevetdeset ovac zaradi ene same?
V središču prilike so trije liki: pastir, izgubljena ovca in preostala čreda. A dejaven je samo pastir in ne ovce. Edini pravi protagonist je torej pastir, vse je odvisno od njega. V priliko nas uvede vprašanje: 'Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno, dokler je ne najde?' Gre za paradoks, ob katerem lahko podvomimo v pastirjevo delovanje. Je pametno zapustiti devetindevetdeset ovc zaradi ene same? In to ne na varnem v staji, ampak v puščavi! Po svetopisemskem izročilu je puščava mrtvo območje, kjer je težko najti hrano in vodo, kjer ni zaščite, ampak obstaja nevarnost zveri in razbojnikov. Kaj lahko stori devetindevetdeset nezaščitenih ovc?
Paradoks se nadaljuje: 'Ko pastir najde ovco, si jo naloži na ramena, gre domov, skliče prijatelje in sosede ter jim pravi 'Veselite se z menoj''. Zdi se torej, da se pastir ne vrne v puščavo k preostali čredi. Zdi se, da je ob toliki osredotočenosti na tisto eno ovco pozabil drugih devetindevetdeset. A v resnici ni tako. Jezus nam želi povedati, da se nobena ovca ne sme izgubiti. Gospod ne pristane niti na to, da bi se izgubila ena sama ovca. Božje delovanje je delovanje tistega, ki gre in išče izgubljene otroke, da bi zatem lahko pripravil gostijo in se z vsemi veselil ob njihovi vrnitvi.
Bog ne odmetava ljudi
Gre za neukrotljivo željo: Niti devetindevetdeset ovac ne more zaustaviti pastirja in ga zadržati zaprtega v staji. Pastir bi si lahko rekel, če je od devetindevetdesetih izgubljena samo ena, to ni tako velika izguba. Pa vendar gre iskat tisto eno, kajti zanj je vsaka ovca zelo pomembna; in to ravno tista, ki je v največji stiski, najbolj zapuščena, najbolj odvržena – on jo gre iskat. Usmiljenje do grešnikov je slog, s katerim deluje Bog, in temu usmiljenju je popolnoma zvest. Nič in nihče ga ne more odvrniti od njegove odrešenjske volje. Bog ne pozna naše sedanje kulture odmetavanja. Bog nobene osebe ne odvrže, vse ljubi, vse išče … enega po enega. Bog ne pozna izraza 'odmetavanje ljudi', ker je ves ljubezen in usmiljenje.
Pastirja najdemo tam, kjer je izgubljena ovca
Gospodova čreda je vedno na poti. Ne poseduje pastirja, ne more se slepiti, da ga lahko zapre v svoje vzorce in strategije. Pastirja bomo našli tam, kjer je izgubljena ovca. Gospoda je torej treba iti iskat tja, kjer nas on hoče srečati, ne kjer mi mislimo, da ga bomo našli! Na noben drug način se čreda ne more ponovno zbrati, kot da sledi shojeni poti pastirjevega usmiljenja. Medtem ko pastir išče izgubljeno ovco, ostalih devetindevetdeset spodbuja, da sodelujejo pri ponovni združitvi črede. Ne samo ovca, ki jo pastir nese na ramenih, ampak vsa čreda gre za pastirjem do njegove hiše, da bi se veselila s prijatelji in sosedi.
Tudi mi smo poklicani iti iskat izgubljene
O tej priliki bi morali pogosto premišljevati, kajti v krščanski skupnosti vedno nekdo manjka, odšel je in pustil prazno mesto. Včasih nam to jemlje pogum in začnemo verjeti, da gre za neizogibno izgubo, za bolezen brez zdravila. Takrat smo tudi v nevarnosti, da bi se zaprli v stajo, kjer ne bo vonja po ovcah, a bo smrdelo po zatohlem. Kristjani pa ne smemo biti zaprti, saj bomo začeli smrdeti po zaprtih stvareh. Moramo izstopiti in se ne zapirati vase, v svoje male skupnosti in župnije. Do tega prihaja takrat, ko manjka misijonarskega zagona, ki nas vodi v srečanje z drugimi. Za Jezusa ne obstajajo popolnoma izgubljene ovce, kar moramo dobro razumeti. Za Boga ni nihče popolnoma izgubljen. Nikoli! Bog te išče vse do zadnjega trenutka.
Perspektiva je zatorej v celoti dinamična, odprta, spodbudna in kreativna. Spodbuja nas, da izstopimo in gremo iskat, da se podamo na pot bratstva. Nobena razdalja ne more oddaljiti pastirja, nobena čreda se ne more odpovedati bratu. Najti tistega, ki se je izgubil, je pastirjevo in Božje veselje, a je prav tako veselje vse črede! Vsi mi smo najdene ovce, zbrane z Gospodovim usmiljenjem; poklicani smo, da skupaj z njim zberemo vso čredo!« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 4.5.2016)
Splošna avdienca: Izgubljena ovca in dobri pastir