Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Domačnost z Gospodom, a vedno v občestvu

Ni odgovorov
s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 days 4 hours od tega
Pridružen: 13.01.2011

Molimo za nosečnice

»Rad bi, da danes molimo za žene, ki pričakujejo otroka, za nosečnice, ki bodo postale mame in so nemirne, zaskrbljene. Zastavljajo si vprašanje: V kakšnem svetu bo živel moj otrok? Molimo zanje, naj jim Gospod da pogum, da nosijo te otroke z zaupanjem, da bo svet, ki bo zagotovo drugačen, vedno svet, ki ga Gospod zelo ljubi.«

 



Homilija: Domačnost z Gospodom

»Učenci so bili ribiči. Jezus jih je poklical ravno med delom. Andrej in Peter sta se ukvarjala z mrežami. Zapustila sta mreže in sledila Jezusu. Janez in Jakob prav tako. Pustila sta očeta in fante, ki so delali z njima, in sta šla za Jezusom. Klic se je zgodil ravno med opravljanjem njihovega poklica ribičev. In ta današnji evangeljski odlomek, ta čudež, ta čudežni ribolov, nam daje misliti na neki drugi čudežni ribolov, o katerem pripoveduje Luka v petem poglavju. Tudi tam se je zgodilo isto. Ujeli so ribe, ko so že mislili, da z ulovom ne bo nič. Po pridigi jim je Jezus rekel: 'Odrinite na globoko.' 'Ampak vso noč smo delali in ničesar nismo ulovili.' 'Pojdite.' 'Z zaupanjem v tvojo besedo – je rekel Peter – bom vrgel mreže.' In tako obilen je bil [ulov] – pavi evangelij –, da so bili osupli zaradi tistega čudeža. Danes, pri tem drugem ribolovu, se ne govori o osuplosti. Vidi se določena naravnost. Vidimo, da je bil narejen določen napredek, določena pot v poznavanju Gospoda, v bližini z Gospodom. Rekel bom bolj pravo besedo: v domačnosti z Gospodom. Ko je Janez to videl, je rekel Petru: 'Gospod je!' In Peter si je opasal oblačila in se vrgel v morje, da bi šel h Gospodu. Ko je bilo prvič je pokleknil pred njim: 'Pojdi stran od mene, Gospod, ker sem grešnik.' Tokrat pa ne pravi ničesar, mnogo bolj je naraven. Nihče ni vprašal: 'Kdo si?' Vedeli so, da je Gospod, bilo je nekaj naravnega, to srečanje z Gospodom. Domačnost apostolov z Gospodom se je povečala.

 

Tudi mi kristjani smo na naši življenjski poti v tem stanju hoje, napredovanja v domačnosti z Gospodom. Lahko bi rekel, da je Gospod nekoliko 'pri roki'. A 'pri roki', ker hodi z nami, vemo, da je on. Tukaj ga nihče ni vprašal: 'Kdo si?' Vedeli so, da je Gospod. Kristjan živi v tej vsakdanji domačnosti z Gospodom. Zagotovo so skupaj imeli zajtrk, ribe in kruh, zagotovo so govorili o mnogih stvareh na naraven način…

 

Ta domačnost z Gospodom pri kristjanih je vedno skupnostna. Ja, res je intimna, je osebna, vendar pa v skupnosti. Domačnost brez skupnosti, domačnost brez kruha, domačnost brez Cerkve, brez ljudstva, brez zakramentov je nevarna. Lahko postane domačnost – recimo temu – gnostična, domačnost samo zame, odtrgana od Božjega ljudstva. Domačnost apostolov z Gospodom je bila vedno skupnostna, vedno je bila ob mizi, ki je znamenje skupnosti. Vedno je bila z zakramenti, s kruhom.

 

To pravim, ker mi je nekdo dal misliti o nevarnosti tega trenutka, ki ga sedaj živimo, te pandemije, zaradi katere vsi obhajamo evharistijo preko medijev, preko sredstev komunikacije. Tudi pri tej maši vsi prejmemo obhajilo, a ne skupaj, temveč duhovno skupaj. Ljudstvo tu je majhno. Obstaja pa veliko ljudstva. Smo skupaj, a nismo skupaj. Tudi zakrament, vi tukaj boste prejeli Evharistijo, a ljudje, ki so povezani z nami, bodo prejeli samo duhovno obhajilo. In to ni Cerkev. To je Cerkev sredi težke situacije, ki jo Gospod dopušča, a ideal Cerkve je vedno biti z ljudstvom pri zakramentih. Vedno.

 

Pred veliko nočjo, ko je bila dana novica, da bom daroval veliko noč v prazni baziliki sv. Petra, mi je pisal en škof – dober škof – in me je grajal. 'Kako to, tako velika je bazilika, zakaj ne dovolite prisotnosti vsaj trideset oseb, da se bodo videli ljudje? Saj ne bo nevarno.' Mislil sem si: 'Pa kaj ta razmišlja, da mi to govori?' V tistem trenutku nisem razumel. A ker je zelo dober škof, ki je blizu ljudstvu, mi je nekaj hotel povedati. Ko ga bom srečal, ga bom vprašal. Potem sem razumel. Govoril mi je: 'Bodi previden, da ne boš virtualiziral Cerkve, da ne boš virtualiziral zakramentov, da ne boš virtualiziral Božjega ljudstva.' Cerkev, zakramenti, Božje ljudstvo so konkretni. Res je, da moramo biti  v tem trenutku domači z Gospodom na ta način, a da bi prišli ven iz tunela, ne da bi ostali v njem. To je domačnost apostolov: ni gnostična, ni virtualizirana, ni egoistična za vsakega med njimi, ampak je konkretna domačnost, sredi ljudstva. Domačnost z Gospodom v vsakdanjem življenju, domačnost z Gospodom v zakramentih, sredi Božjega ljudstva. Opravili so pot zrelosti v domačnosti z Gospodom. Tudi mi se naučimo narediti enako. Od prvega trenutka so razumeli, da je domačnost bila drugačna od tiste, ki so si jo predstavljali, in sedaj so prišli do nje. Vedeli so, da je bil Gospod. Vse so si delili med seboj: skupnost, zakramente, Gospoda, mir, praznovanje.

 

Naj nas Gospod nauči te bližine s seboj, te domačnosti s seboj, vendar pa v Cerkvi, z zakramenti. S svetim zvestim Božjim ljudstvom.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 17.4.2020)

 

Papež molil za nosečnice. Homilija: Domačnost z Gospodom je sredi ljudstva