Ali imamo Gospoda vsaj nekoliko radi?

Kristjani nenehno tožijo, da bi morali več moliti, da si to tudi želijo, a da pogosto nimajo dovolj časa. Njihovo obžalovanje je nedvomno iskreno, saj človeško srce vedno išče molitev, četudi tega ne ve. Če je ne najde, nima miru. Zato je potrebno v srcu gojiti vročo ljubezen do Boga. Zastavimo si preprosto vprašanje: Prav je z vsem srcem verjeti v Boga, prav je upati, da nam v težavah pomaga, prav je čutiti dolžnost, da se mu zahvalimo. Vse to je prav. Toda, ali imamo Gospoda tudi vsaj nekoliko radi? Nas misel na Boga gane, čudi, razneži?  

Uspemo misliti na Boga kot na ljubkovanje?
Pomislimo na veliko zapoved: 'Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo in z vsem svojim mišljenjem' (Mt 22,37). Tu gre za intenziven jezik ljubezni, obrnjen na Boga. In duh molitve prebiva predvsem tu. Če pa prebiva tu, prebiva tu ves čas, nikoli ne gre ven. Uspemo misliti na Boga kot na ljubkovanje, ki nas ohranja pri življenju in pred katerim ni ničesar? Ljubkovanje, od katerega nas ne more ločiti nič, niti smrt? Ali pa mislimo nanj le kot na mogočno Bitje, Vsemogočnega, ki je vse stvari ustvaril, Sodnika, ki nadzoruje vsako dejanje?

Vse to je seveda res. Toda samo kadar je Bog ljubeča pozornost vseh naših pozornosti, te besede dobijo poln pomen. Takrat se počutimo srečne, pa tudi nekoliko v zadregi, kajti On misli na nas in nas predvsem ljubi! Kaj ni to presunljivo? Ni presunljivo, da nas Bog ljubkuje z očetovsko ljubeznijo? To je lepo, saj bi se nam Bog lahko dal spoznati preprosto kot vrhovno Bitje. Lahko bi le dal svoje zapovedi in nato čakal na rezultate. A Bog je nasprotno naredil neskončno več od tega. Spremlja nas na poti življenja, varuje nas, ljubi nas.

Srce, v katerem prebiva ljubeča pozornost do Boga, v molitev spremeni tudi misel brez besed
Če ljubeča pozornost do Boga ne razvname ognja, duh molitve ne ogreje časa. Srce, v katerem prebiva ljubeča pozornost do Boga, v molitev spremeni tudi misel brez besed, prošnjo pred sveto podobo ali poljub, poslan naproti cerkvi. Kako lepo je, kadar mame majhne otroke naučijo, da Jezusu ali Mariji pošljejo poljub. V tistem trenutku se otroško srce spremeni v kraj molitve. To je dar Svetega Duha. Nikoli ne pozabimo prositi za ta dar za vsakogar izmed nas! Kajti Božji Duh nas nauči reči 'Oče', kakor je to govoril Jezus, na način, ki ga sami ne bi mogli nikoli odkriti. Prositi za ta dar Duha in ceniti ga, se naučimo v družini. Če se tega naučiš z enako spontanostjo, kot se naučiš reči 'očka' in 'mama', si se naučil za vedno.

Dobro vemo, da je družinski čas zapleten in nabito poln čas. Nikoli ga ni dovolj. Vedno je veliko dela. Kdor ima družino, se hitro nauči razrešiti enačbo, ki je ne znajo rešiti niti veliki matematiki: iz štiriindvajsetih ur naredi oseminštirideset ur. Obstajajo mame in očetje, ki bi za to lahko prejeli Nobelovo nagrado…

Lepota praznovanja, vedrina dela in duh molitve
Duh molitve povrne čas Bogu. Oddalji od obsedenosti življenja, kateremu vedno primanjkuje časa. Ponovno najde mir in odkrije veselje nepričakovanih darov. Pri tem sta nam dobri voditeljici lahko sestri Marija in Marta, o katerih govori evangelij. Onidve sta se od Boga naučili harmonije družinskega ritma: Lepota praznovanja, vedrina dela in duh molitve. Obisk Jezusa, katerega sta imeli radi, je bil njuno praznovanje. A Marta se je tistega dne naučila, da delo gostoljubnosti, četudi pomembno, ni vse. Poslušati Gospoda, kakor je storila Marija, je bilo tisto, kar je bilo resnično bistveno, kar je bil 'boljši del' časa.

Molitev privre iz poslušanja Jezusa
Molitev privre iz poslušanja Jezusa, iz branja evangelija. Ne pozabite vsak dan prebrati enega evangeljskega odlomka. Molitev privre iz domačnosti z Božjo Besedo. Je v naši družini taka domačnost? Imamo doma evangelij in ga kdaj odpremo, da bi ga skupaj brali? Premišljujemo o njem med molitvijo rožnega venca? Evangelij, ki ga v družini berejo in o njem premišljujejo, je kakor dober kruh, ki hrani srca vseh. Naučimo se zjutraj in zvečer, ali kadar se usedemo za mizo, preprosto skupaj moliti. Tako Jezus pride med nas, kakor je prišel v družino Marte, Marije in Lazarja.

V mestih obstajajo otroci, ki se niso nikoli naučili pokrižati. Mame in očetje morajo otroke naučiti moliti in se pokrižati. To je njihova naloga. V družinski molitvi, v njenih močnih in v njenih težkih trenutkih, smo drug drugemu izročeni v varstvo, da bi vsakogar od nas v družini varovala Božja ljubezen.« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 26.8.2015)

Papež med katehezo o duhu molitve, ki je del življenja v družini

Papež povabil k sodelovanju pri Svetovnem dnevu molitve za skrb stvarstva