»Bog je Bog presenečenj, vedno nas preseneča, vedno. Ko beremo evangelij, najdemo vrsto presenečenj. Jezus nas preseneča, ker prvi prihaja k nam: prvi nas pričakuje, prvi nas ljubi, ko ga iščemo, nas on že išče… Duhovnik mora biti kontemplativec, sposoben kontemplacije Boga in soljudi. Duhovnik je človek, ki gleda, ki napolni svoje oči in svoje srce s takšno kontemplacijo: z evangelijem v odnosu do Boga, s človeškimi težavami v odnosu do ljudi. V tem smislu mora biti kontemplativec.

Kje pa je središče duhovnosti škofijskega duhovnika? Rekel bi, da je v škofijskosti: duhovnik se zna odpreti škofiji. Duhovnost redovnika je drugačna, je sposobnost, da se odpre Bogu in drugim v skupnosti. In kaj torej pomeni škofijskost? Pomeni, da imamo odnos s škofom in odnos z drugimi duhovniki. Odnos s škofom je pomemben, je nujen. Škofijski duhovnik ne sme biti odmaknjen od škofa. Škof sicer utegne imeti slab značaj, a je tvoj škof. Tudi v takšnem ne pozitivnem pristopu moraš najti pot, da ohranjaš stik z njim. V obredu duhovniškega posvečenja je zelo pomembna prav obljuba pokorščine škofu. Odnos s škofom je tako treba nenehno udejanjati in gojiti.

Na drugem mestu pa škofijskost vključuje odnos z drugimi duhovniki. 'Jaz dobro shajam s škofom, a duhovniških srečanj se ne udeležujem, ker klatijo neumnosti.' S takšnim stališčem veliko izgubiš: nimaš prave duhovnosti škofijskega duhovnika. Odnos s škofom in odnos z drugimi duhovniki sta bistvena, četudi ni vedno lahko. Ni se vedno lahko strinjati, mogoče pa je razpravljati. Morda se pogovarjamo glasno? Tudi prav! Kolikokrat se sin prereka s svojim očetom, a vedno ostajata oče in sin. Kadar pa v ta dva odnosa, bodisi s škofom ali z duhovniki, vstopi diplomacija, ni Svetega Duha, ker ni duha svobode. Moraš imeti pogum reči: 'Jaz mislim tako, mislim drugače.' Moraš pa imeti tudi ponižnost, da sprejmeš svarilo.

Najhujši sovražnik teh dveh bistvenih odnosov je obrekovanje. Ta skušnjava je v nas in hudič ve, da to seme obrodi sadove ter ga zato obilno seje. Bodi torej možakar: če imaš kaj proti škofu, pojdi in mu povej! A posledice morda ne bodo dobre. Nosil boš križ, a bodi možakar! Če si zrel mož in vidiš pri svojem bratu nekaj, kar ti ni všeč, ali misliš, da je zgrešeno, pojdi in mu to povej naravnost. Če pa vidiš, da ne prenaša svarila, pojdi in povej škofu ali najboljšemu prijatelju tistega duhovnika, da mu boš pomagal in se bo poboljšal. A ne govori drugim: s tem drug drugega umažemo. Hudič pa je srečen ob tej 'pojedini', ker s tem napada samo središče duhovnosti škofijskega duhovnika.

Razprtije so stvarnost, ki je bila navzoča že na začetku Cerkve. Hudič noče, da bi bila Cerkev rodovitna, zedinjena, vesela mati. Opozoril bi vas rad na dve znamenji: veselje in zagrenjenost. Veselje je znamenje, da sta odnosa med duhovnikom in škofom ter med duhovniki in sobrati urejena. Zagrenjenost je znamenje, da ni prave škofijske duhovnosti, ker ni lepega odnosa s škofom in duhovniškim zborom. Lahko se sicer razpravlja, lahko se tudi razjezi, kar je včasih zdravo, a veselje mora biti nad vsem tem.

Pomembna je tudi edinost med škofi. Ta ne predstavlja edinosti v mišljenju ali v duhovnosti, saj je ta raznolikost pogosto dar Svetega Duha. Gre za edinost, za katero je Jezus prosil Očeta. Ne smemo recimo obrekovati, govoriti na skrivaj drug o drugem. Bolje je povedati si stvari glasno v obraz ter se nato ponovno objeti. Škofje se morajo vedno strinjati v edinosti, ne pa v uniformnosti. Gre torej za edinost, ki jo v raznolikosti ustvari Sveti Duh, pri čemer nihče ne izgubi lastne osebnosti.« (Papež Frančišek duhovnikom in škofom v Caserti, 26.7.2014)

Papež o duhovnosti škofijskega duhovnika: Škofijskost – odnos s škofom in odnos z drugimi duhovniki