»Evangeljsko ozračje, življenje, polno Svetega Duha in človeškosti, tistim, ki se vanj poglobijo, dopušča, da dan za dnem ponotranjajo čutenje Jezusa Kristusa, njegovo ljubezen do Očeta in Cerkve, njegovo predanost Božjemu ljudstvu. Molitev, študij, bratstvo in apostolsko življenje - to so štirje stebri formacije: krepko duhovno, resno intelektualno, skupnostno in apostolsko življenje. Vsi štirje so pomembni. Če manjka le eno, formacija ni dobra.
Vi, dragi semeniščniki, se ne pripravljate, da boste opravljali nek poklic, da boste postali funkcionarji nekega podjetja ali nekega birokratskega organizma. Bodite pozorni, da ne padete v to. Imamo namreč veliko duhovnikov, ki so ostali na pol poti. A postati morate pastirji po podobi Jezusa, Dobrega pastirja. Biti kot On in biti sredi njegove črede, da bi pasli njegove ovce. To je vaša poklicanost, pred katero pa se kot Marija pred angelom lahko vprašate: 'Kako se bo to zgodilo?' (Lk 1,34)
Postati dobri pastirji po podobi Jezusa je nekaj prevelikega. Mi pa smo tako majhni. Res je, je preveliko, toda ni naše delo! Je delo Svetega Duha, z našim sodelovanjem. Gre za to, da ponižno ponudimo sami sebe, kot glino, ki jo je treba oblikovati, da bi jo lončar, ki je Bog, obdelal z vodo in ognjem, z Besedo in Duhom. Gre za to, da bi vstopili v tisto, kar pravi sveti Pavel: 'Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni.' (Gal 2,20) Le na ta način je mogoče biti diakon in duhovnik v Cerkvi, le tako se lahko pase Božje ljudstvo in ga vodi po Jezusovi poti, oziroma po poti, ki je Jezus. Na začetku je sicer res težko, da bi bili vsi nameni povsem pošteni. A to se sčasoma, z vsakodnevnim spreobrnjenjem razreši. Pomislite na Jakoba in Janeza. Eden je hotel postati prvi minister, drugi pa minister za ekonomijo. Apostoli so mislili na nekaj drugega, toda Gospod je z veliko potrpežljivostjo popravil njihove namene. Na koncu je bila njihova poštenost namenov tolikšna, da so svoja življenja podarili za oznanjevanje in mučeništvo. Če ste torej prestrašeni ali negotovi, se samo pogovorite s svojim duhovnim očetom, z vzgojitelji in molite. Poštenost namenov bo tako prišla.
Ta pot pomeni, vsak dan premišljevati evangelij, da bi ga posredovali z življenjem in oznanjevanjem; pomeni, izkusiti Božje usmiljenje v zakramentu sprave, nikoli ne pozabiti na spoved, da bi postali velikodušni in usmiljeni duhovniki, da bi čutili Božje usmiljenje nad seboj; pomeni, hraniti se z vero in ljubeznijo do evharistije, da bi z njo hranili krščansko ljudstvo; pomeni, biti možje molitve, da bi postali glas Kristusa, ki hvali Očeta in nenehno posreduje za brate. Tako kot so s pogumno molitvijo posredovali veliki možje, kot sta bila Mojzes ali Abraham, ki sta se borila z Bogom za ljudstvo.
Če niste pripravljeni hoditi po tej poti s temi držami in temi izkušnjami, je bolje, da se opogumite in poiščete drugo pot. V Cerkvi je mnogo načinov, kako ponuditi krščansko pričevanje, in veliko poti, ki vodijo tudi do svetosti. V duhovniški hoji za Jezusom ni prostora za povprečnost, tisto povprečnost, ki vedno pripelje v izkoriščanje Božjega svetega ljudstva v lastno korist. 'Gorje slabim pastirjem, ki pasejo sami sebe in ne črede!' Tako so govorili preroki (Ezk 34,1-6). Semenišče ni zatočišče za vse omejitve in psihološke pomanjkljivosti. Ni kraj, kjer bi iskali zaščito, ker ni poguma, da bi šli v življenju naprej. V tem primeru bi semenišče postalo le 'hipoteka' za Cerkev. Ko torej slišimo preroke reči 'gorje', naj vam ta 'gorje' da resno premisliti o vaši prihodnosti.« (Papež Frančišek semeniščnikom, Vatikan, 14.4.2014
Papež semeniščnikom: Gorje slabim pastirjem, ki pasejo sami sebe in ne črede!