Gostoljubnost
»Jezus pokliče svoje učence in jih pošlje z jasnimi in natančnimi pravili. Izzove jih z vrsto drž in vedenj, ki jih morajo imeti. Pogosto se nam lahko zdijo pretirana ali absurdna, lažje bi jih bilo brati simbolično. A Jezus je zelo natančen in zelo jasen. Takole jim pravi: 'Ničesar ne jemljite na pot, ne palice ne torbe ne kruha ne denarja … ostanite v hiši, kjer vas sprejmejo.' Lahko bi se nam zdelo nekaj nemogočega. Lahko bi se osredotočili na besede: kruh, denar, torba, palica, sandali, tunika, kar bi bilo tudi prav. A središčna v krščanski duhovnosti je gostoljubnost. Jezus kot dober pastir, pedagog, učence pošlje živet gostoljubnost. Pravi jim, naj ostanejo tam, kjer jih bodo sprejeli. Pošlje jih, naj se naučijo eno od temeljnih karakteristik verne skupnosti. Lahko bi rekli, da je kristjan tisti, ki se je naučil gostoljubnosti, sprejemanja.
Dve logiki
Jezus jih ne pošlje kot mogočnike, kot lastnike, poglavarje, zadolžene za postavo in pravila. Ravno nasprotno, pokaže jim, da je kristjanova pot spremeniti srce. Naučiti se živeti na drug način, z drugo postavo, pod drugo normo. To pomeni preiti od logike egoizma, zaprtosti, spopada, ločitve, superiornosti k logiki življenja, zastonjskosti, ljubezni. Od logike oblasti, zatiranja, manipuliranja k logiki sprejemanja, prejemanja, skrbi za druge. S tema dvema načinoma lahko pristopamo tudi k življenju, k misijonarstvu. Kolikokrat razmišljamo o misijonarstvu na osnovi projektov ali programov, si predstavljamo evangelizacijo v okviru strategij, taktik, zvijač, trikov, da bi ljudi spreobrnili s svojimi argumenti. Gospod pa nam jasno pravi: v logiko evangelija se ne da prepričati z argumenti, strategijami, taktikami, ampak tako, da se naučimo gostoljubnosti.
Hiša gostoljubnosti
Cerkev je mati odprtega srca, ki zna sprejemati, predvsem tiste, ki so v največjih težavah. Cerkev je hiša gostoljubnosti. Koliko dobrega lahko storimo, če se naučimo jezika gostoljubnosti in sprejemanja. Za koliko ran in obupanosti se lahko skrbi v bivališču, kjer se oseba čuti sprejeta. Gostoljubnost z lačnim, z žejnim, s tujcem, z golim, z bolnikom, z zapornikom, z gobavcem, s hromim. Gostoljubnost s tistim, ki ne misli kakor mi, ki nima vere ali jo je izgubil. Gostoljubnost s preganjanim, z brezposelnim. Gostoljubnost z drugačnimi kulturami, s katerimi je ta zemlja tako bogata. Gostoljubnost z grešnikom.
Osamljenost
Mnogokrat pozabimo, da obstaja zlo, ki je pred našimi grehi. Obstaja korenina, ki povzroča veliko veliko škode, ki tiho uničuje mnoga življenja. Obstaja zlo, ki si počasi naredi gnezdo v našem srcu in jé našo življenjsko moč. To je osamljenost. Osamljenost, ki ima lahko veliko razlogov, veliko povodov. Kako uničuje življenje! Kako nam škoduje! Ločuje nas od drugih, od Boga, od skupnosti. Zapira nas vase. Zato tisto, kar je lastno Cerkvi, materi, ni najprej upravljanje s stvarmi in projekti, ampak učiti se živeti bratstvo z drugimi. Bratsko sprejemanje je najboljše pričevanje o tem, da je Bog Oče, kajti, kot je rekel Jezus, 'po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen'.
Beseda, ki razbije tišino osamljenosti
Na ta način nas Jezus odpre za novo logiko, za obzorje, ki je polno življenja, lepote, resnice, izpolnjenosti. Bog nikoli ne zapre obzorja, Bog ni nikoli pasiven pred življenjem in trpljenjem svojih otrok. Bog se nikoli ne pusti premagati v gostoljubnosti, zato nam pošilja svojega Sina, ga podarja, izroča, deli, da bi se naučili pot bratstva. To je dokončno novo obzorje, nova Beseda za mnoge situacije izključevanja, razkrajanja, zaprtosti, izoliranosti. Je nova Beseda, ki razbije tišino osamljenosti.
Ko smo utrujeni ali nam evangelizacija postane težka, se je dobro spomniti, da življenje, ki nam ga daje Jezus, odgovarja na najgloblje potrebe osebe, kajti vsi smo ustvarjeni za prijateljstvo z Jezusom in za bratsko ljubezen. Eno je gotovo: nikogar ne moremo prisiliti, da bi nas sprejel in gostil. A prav tako je gotovo, da ne more nihče od nas zahtevati, naj nismo gostoljubni do življenja svojega ljudstva. Nihče nam ne more reči, naj ne sprejmemo in objamemo življenja svojih bratov, predvsem tistih, ki so izgubili upanje in okus življenja. Kako lepo si je predstavljati naše župnije, skupnosti, kapele, kraje, kjer so kristjani, kot različna središča srečevanja med nami in Bogom.
Cerkev je mati. Kot je to Marija. V njej imamo vzor. Sprejemati kot Marija, ki ni nikoli gospodovala in si ni prisvojila Božje besede, ampak jo je gostila, nosila jo je v telesu in jo darovala. Sprejeti kot zemlja, ki ne gospoduje nad semenom, ampak ga sprejme, hrani in daje kliti. Takšni želimo biti mi kristjani, tako želimo živeti vero na tej paragvajski zemlji, kot Marija; z zaupanjem sprejeti življenje Boga v naših bratih.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Paragvaju, 12.7.2015)
Papež pri maši o gostoljubnosti in osamljenosti
Papež Frančišek posvečenim osebam: Kako lepo je skupaj moliti večernice!
Papež zapornikom: Nisem mogel, da vas ne bi obiskal
Papež med mašo v Santa Cruzu: Iz logike odmetavanja v logiko občestva