Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Božje kraljestvo se je približalo, da bi vsi imeli življenje in ga imeli v obilju. To noč se je pred več kot dva tisoč leti rodil Odrešenik, Mesija, ki nam je vrnil izgubljeni raj, podaril novo pot do nebes in vsakega od nas odkupil za veliko ceno. Povabil nas je, da bi po njegovem zgledu gradili Božje kraljestvo miru in pravičnosti že tu na zemlji.

Kako so ga čakali takrat? Kako ga čakamo danes? Kako so ga sprejeli takrat? Kako ga sprejemamo danes? Kako so njegove obljube živeli takrat? Kako jih živimo danes?   Prisluhnimo mladim, ki nam posredujejo svoja razmišljanja o osebah tistega časa z željo, da bi se ob njih lahko učili in danes gradili Božje kraljestvo med nami.   

HEROD

»Kako? V mojem kraljestvu se je rodil kralj? Kako je to mogoče? Tukaj vladam jaz. Judovski kralj, torej? Véliki duhovniki in pismouki ljudstva, kaj vi veste o tem vašem kralju, kje da je rojen?«

»V Betlehemu v Judeji, kajti takóle je pisano po preroku: In ti, Betlehem, dežela Judova, nikakor nisi najmanjši med Judovimi voditelji; iz tebe bo namreč prišel vodnik, ki bo pasel moje ljudstvo Izraela.«

»V Betlehemu torej. Kar slabo mi je. To trdovratno ljudstvo, ki ima že ves čas svoje privilegije, bo sedaj dobilo svojega vladarja! Ne morem verjeti! To se mora končati še danes. Vam že pokažem, Izraelci, kdo vlada v Judeji! Toliko lažje bo tole, dokler je otrok še majhen.

Modri, pojdite in natančno raziščite glede deteta. Ko ga najdete, mi sporočite, da se mu pojdem tudi jaz poklonit!«

Kolikokrat me na podoben način ogroža prijatelj? Kolikokrat sem zagledan v svoja »kraljestva« v smislu: »Oprostite, tu mi pa že ne bo nihče »solil« pameti!« Kako hitro postanem kakor Bog in pohodim tihega Boga, ki leži v jaslih. Nedolžen, preprost otrok.

Jezus, kolikokrat te v svoji ošabnosti ubijem?

Oprosti mi.

 

LJUDJE V MESTU

Kdo sta vidva? Kaj hočeta od nas? Ravno tega nam je bilo še treba! Noseča ženska in mož, ki očitno še zase ne more poskrbeti, kaj šele za svojo nosečo ženo!

Pozno je že, a nista mogla prej pomisliti, kje bosta spala? Prostora je komaj za nas in veliko lačnih ust imamo v hiši.

Silen strah, da bo premalo prostora. Strah, za katerim se skriva sebičnost. V duši svoje mesto dobi obsodba, prezir in nerazumevanje stiske ter nemoči sočloveka. Hlastanje po udobju in miru onemogoči sprejemanje in odprtost za bližnjega. Oči postanejo slepe in mrtve, v duši pa veje malodušnost, otopelost in grozna praznina.  

In jaz? Ali se hočem soočiti s to grozno praznino v sebi? Ali hočem premagovati sebičnost v sebi? Ali hočem videti sočloveka v stiski ali najprej pomislim na svoj mir in udobje?

Kolikokrat jaz zaprem vrata Novorojemu?

 

PASTIRCI

»Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod!« so dejali pastirci. Hitro so odšli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, položeno v jasli. 

Ko pomislim na ta dogodek, čutim preprostost, pristnost in veselje pastircev, ki so se sredi noči odpravili v Betlehem, da bi videli dete, položeno v jasli. Živo si predsatvljam njihov otroški pogled na dete, ki na svet prinaša mir, ljubezen, sprejetost, dom, uresničitev hrepenenj…

Drobno dete je položeno v jasli, pastircem pa se to ne zdi čudno. Kako to? Kako jim je vse to tako domače? Obljuba, da bodo našli dete položeno v jasli, jim je dovolj, zadovoljni so z malim. Vsega se veselijo; od tega, da jih obišče angel in jih zmoti pri njihovem počitku, do poti, ki jih pelje v neznano. Oznanilo vzamejo zares, zaupajo in se sredi noči odpravijo iskat hlevček, kjer se je rodil Odrešenik.

In jaz? Ko me nekdo pri čem zmoti, postanem  jezna in si mislim: Še ta me »nervira«. Pastirci pa nočni obisk sprejmejo in se ga veselijo. Ko bi morala zaupati in se pustiti voditi, se velikokrat zalotim, da želim imeti vajeti v svojih rokah. Zaupati in se prepustiti našemu Očetu – to je zame preveč.

Neverjetno je tudi, kako pastirci v štalici opazujejo novorojeno dete in se nič ne prerekajo, kdo bo zvezda večera. Pa spet pogledam nase in vidim, kako se velikokrat znajdem v boju za pomembnost.

Novorojeni Odrešenik pomagaj nam, da bi se bolj trudili za zadovoljstvo z malim in si vzeli pastirce za zgled.

 

MODRI

»Dolga je pot pred nami, težka, polna pasti in drugih nevarnosti. A vendar ne smemo obupati!«

»Karkoli bo prišlo na našo pot, šli bomo naprej.«

»Poglejte! V daljavi sveti zvezda, najsvetlejša je od vseh na nebu.«

»Bog nas kliče.«

»To znamenje nas bo pripeljalo do novega kralja! Vztrajajmo, prijatelji, kmalu bomo tam.«

»Gospod je z nami, On nas bo vodil. Zaupajmo!«

Modri so se brez oklevanja podali na pot. Niso vedeli, ne kam ne kod, a vztrajali in verjeli so, da bodo našli novega kralja.

Vsak dan se srečujem s to potjo. Ta pot je življenje s svojimi vzponi in padci. A v nasprotju s temi kralji, večkrat obupujem. Zavrtim se v lenobi, lagodju, užaljenosti, neodločnosti in nezaupanju ter tako obtičim na enem mestu. Če se vživim v njihove občutke, lahko čutim njihov strah pred neznanim. Ta strah bi mene po vsej verjetnosti ohromil, da se na tako pot sploh ne bi podala. Oni pa v zaupanju, ponižnosti in odprtosti sledijo Božjim znamenjem.

Ti kralji me učijo, kako slediti in zaupati Bogu.

 

SIMEON IN ANA

Starčku Simeonu in prerokinji Ani je bilo razodeto, da bosta dočakala rojstvo Odrešenika. V svetem pismu beremo o starčku Simeonu: »In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Mesija.«

S kakšno potrpežljivostjo se je moral odeti. Kako močna je morala biti njegova vera! Kako čuječ, odprt in predan Bogu je moral biti!

Dočakati Mesija, videti ga!? Kaj naj to pomeni? Kdaj se bo to zgodilo? Ga bom spoznal? Bom vedel, da je to dete pravo? Po čem ga bom spoznal? Bo nosilo kakšno znamenje? Bo tak kot vsi ostali novorojenci? Kaj, če ga spregledam? Kaj, če ga zgrešim? Kako bom vedel?

Kaj pa čakamo mi? Kako se pripravljamo na Jezusov prihod, na njegovo rojstvo? Kako se odpiramo Gospodu, da bi ga slišali? Kaj naredimo, da bi ga prepoznali?

Morda bi si za zgled lahko vzeli prerokinjo Ano. Bila je steber molitve, odpovedi in služenja Gospodu. V evangeliju takole beremo: »Kot vdova je dočakala štiriinosemdeset let. Templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s postom in molitvami služila Bogu.«

Gospod, naj nam bosta ta dva modra starčka zgled, da bi tudi mi vztrajali v molitvi in ne opešali v zaupanju, da nam s svojim rojstvom tudi danes podarjaš svojega miru in resničnega veselja. Pomagaj nam, da bi lahko tudi danes pričevali, da si ti naš Odrešenik in Gospod.

 

JANEZ KRSTNIK

"Ali si ti tisti, ki mora priti ali naj čakamo drugega?" sprašuje Janez Krstnik Jezusa iz Herodove ječe.

Si predstavljate to negotovost? Janez je bil poslan, da pokaže na Odrešenika, ki so ga judje pričakovali že dva tisoč let, pa ni bil prepričan, ali je to res Jezus ali ne. Vse življenje je posvetil temu, da pripravi pot Gospodu, pa ni bil prepričan, kdo je ta Gospod. Kljub tej negotovosti je še naprej oznanjal Gospoda in opozarjal ljudstvo na njihove grehe.

Kaj pa mi? Če nismo popolni, brez napake, prepričani v svoj prav, si ne upamo opomniti svojega bližnjega na njegov greh. Raje poiščemo izgovor v tem, da ni tako hudo, da ni tako pomembno, pa kaj bi govorili, saj delamo isto, ... In drugega pustimo, da se v grehu oddaljuje od Gospoda. Na ta način v resnici prikrijemo svoje grehe, saj nam tako nihče ne more reči, da sami delamo isto ali še slabše. In tako se nam ni potrebno spremeniti. Ostanemo v grehu in Gospod ostaja daleč.

Janez pa se izpostavi in kriči v puščavi, da ljudstvo greši, da naj se spreobrne. Kljub svoji negotovosti tvega čudaštvo in očitke. Postavi se za Resnico in s tem izpolni svoje poslanstvo. S tem opominja tudi nas k spreobrnjenju, naj pripravimo Gospodu pot, da se bo lahko rodil v naših srcih!

 

MARIJA IN JOŽEF

Vsaka mama ve, kako naporen je zadnji mesec nosečnosti. Trebuh je že zelo težak, noge otekajo, ponoči nas grabijo krči, težko spimo. Poleg tega nas utrujajo še vse obveznosti: hitimo pripravljati vse potrebno za otrokovo rojstvo: oblekice, posteljica, pleničke … Da nas le ne bi kaj iznenadilo. Zdravniki nam odsvetujejo kakršnakoli potovanja ali izlete, ki nas bi za več kot eno uro oddaljili od najbližje bolnišnice. Kaj šele, da bi se odpravili na pot z osličkom, v kraj, kjer si nisva rezervirala prenočišča! Ko otročiček v trebuhu sporoči, da prihaja na svet, odhitimo v najbližjo bolnišnico. Marija in Jožef pa v enakem položaju trkata, prosita od vrat do vrat. Poleg popadkov še bolečina zavrnitve, zavrženosti. Nazadnje se dete rodi, Marija in Jožef sta izmučena. Kot da še ni dovolj, jim na vrata potrka množica pastirjev, ki želi videti otroka. Si predstavljate, da vam nekaj ur po tem, ko ste rodili, v sobo vdre skupina navdušenih neznancev?

Kako se v vseh teh preizkušnjah obnašata ta dva sveta zakonca? Sporočilo, da morata na pot, sprejmeta vdano, ne jezita se na cesarja, ki jima prekriža načrte in spravlja v nevarnost vso družino. Zavrnitev Betlehemčanov sprejmeta ponižno, ne prepričujeta jih. Obiskovalce, ki vstopijo v intimnost družinskega poporodnega trenutka, sprejmeta z odprtim srcem. Skratka, ne jezita se na Boga, ki ju ne reši iz stiske in lastnemu Sinu nameni tako boleč prihod na svet.

Zakaj zmoreta biti Marija in Jožef drugačna od nas? Vse, kar se jima dogaja, sprejemata v ponižnem zaupanju v Božjo ljubezen. Marsičesa ne razumeta, pa kljub temu vztrajata, razmišljata, molita in iščeta. Pri njima je vse podrejeno služenju Gospodu, kar vse njune skrbi, negotovost, vprašanja, dvome pretaplja v odprtost, tveganje, zaupanje, predanost. Ko bomo naslednjič jezni, ker ne gre vse po načrtu, ko bomo doživljali, da se nam godi krivica, ko ne bomo razumeli, ko bomo živeli v negotovosti, si prikličimo v spomin njuno držo popolne predanosti Bogu.