»Dragi bratje in sestre, dober dan!

Današnje bogoslužje nam predstavlja zadnje stavke misijonarskega govora 10. poglavja Matejevega evangelija (prim. 10, 37-42), s katerim poučuje dvanajstere apostole v trenutku, ko jih prvič pošilja v misijone po vaseh Galileje in Judeje.

Dva vidika učenca-misijonarja
Jezus v tem zaključnem delu poudari dva bistvena vidika za življenje učenca – misijonarja: prvi je ta, da je njegova vez z Jezusom močnejša, kakor katera koli druga vez; drugi pa je, da misijonar ne prinaša sebe temveč Jezusa in po Njem ljubezen nebeškega Očeta. Ta dva vidika sta povezana, saj bolj, ko je Jezus središče tako srca kot življenja učenca, toliko bolj je ta učenec 'prozoren' za to navzočnost. Oba vidika gresta skupaj.

Učenčev prednostni odnos do Jezusa
'Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden...' (v. 37), pravi Jezus. Ljubezen očeta, nežnost matere, lepo prijateljstvo med brati in sestrami, vse to, čeprav zelo dobro in upravičeno, ne sme nasprotovati Kristusu. Ne zato, ker bi od nas zahteval, da smo brez srca in brez hvaležnosti, nasprotno, ampak ker je do učitelja potreben prednostni odnos. Kateri koli učenec, tako laik, laikinja, duhovnik, škof, mora biti zanj odnos z Jezusom prednostni odnos. Morda prvo vprašanje, ki ga je potrebno postaviti kristjanu je: 'Ampak, ti se srečuješ z Jezusom? Moliš Jezusa? Mora biti odnos. Lahko skoraj parafraziramo knjigo Geneze: 'Zaradi tega bo človek zapustil svojega očeta in svojo mater in se pridružil Jezusu Kristusu in oba bosta eno' (prim. 1Mz 2,24).

Učenec ni razdvojen, ampak preprost, celosten
Kdor se pusti pritegniti v to vez ljubezni in življenja z Gospodom Jezusom, postane njegov predstavnik, njegov 'veleposlanik' in sicer predvsem z načinom, kako je in kako živi. In sicer do take mere, da Jezus sam, ko pošilja svoje učence v misijone, jim reče: 'Kdor sprejme vas, mene sprejme; in kdor mene sprejme, sprejme tistega, ki me je poslal' (Mt 10,40). Potrebno je namreč, da ljudje zaznajo, da je za tega učenca Jezus resnično Gospod, je resnično središče življenja ter vse v življenju. Ni pomembno, če ima, kakor vsaka človeška oseba, svoje meje, tudi svoje napake, da le ima ponižnost priznati jih, ampak je pomembno, da nima razdvojenega srca, to je nevarno. Kristjan sem, Jezusov učenec sem, duhovnik, škof sem, a imam razdvojeno srce. Ne tako ne gre! Ne sme imeti razdvojenega srca, temveč preprosto, združeno, da nima noge v dveh čevljih, temveč je pošten tako do samega sebe kot do drugih. Dvojnost ni krščanska. Zaradi tega Jezus moli k Očetu, da učenci ne bi zapadli posvetnemu duhu. Ali si z Jezusom, z Jezusovim duhom, ali pa si s posvetnim duhom.

In tu nas naša duhovniška izkušnja uči nekaj zelo lepega in nekaj zelo pomembnega: Ravno ta gostoljubnost svetega vernega Božjega ljudstva je tisti 'kozarec sveže vode' (v. 42), o katerem govori Gospod v današnjem evangeliju, dan iz ljubezni, ki ti pomaga biti dober duhovnik! Neka vzajemnost je tudi v poslanstvu: če ti vse pustiš zaradi Jezusa, bo ljudstvo v tebi prepoznalo Gospoda, a ti istočasno pomaga vsak dan spreobrniti se k Njemu, prenoviti se, očistiti se kompromisov ter prerasti skušnjave. Kolikor bližje je neki duhovnik Božjemu ljudstvu, toliko bolj se bo čutil blizu Jezusu in bolj je neki duhovnik blizu Jezusu, toliko bolj se bo čutil blizu Božjemu ljudstvu.

Devica Marija je osebno okušala, kar pomeni ljubiti Jezusa in odtrgati se od sebe same ter dati nov pomen družinskim vezem, izhajajoč iz vere Vanj. Naj nam s svojo materinsko priprošnjo pomaga biti svobodni in veseli misijonarji evangelija.« (Papež Frančišek pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja na Trgu sv. Petra, 2.7.2017)

Papež Frančišek: Jezusov učenec ne sme biti razdvojen, temveč preprost, celosten