Misel na smrt osvetljuje življenje
Današnje berilo iz Prve knjige kraljev govori o Davidovi oporoki in smrti. Vsako življenje ima svoj konec in to je misel, ki nam ni ravno všeč. Običajno jo zakrivamo, a je realnost vsakega dne. Misliti na zadnji korak je luč, ki osvetljuje življenje, je stvarnost, ki jo moramo imeti vedno pred sabo. Pri eni od sredinih splošnih avdienc je med bolniki bila tudi ostarela redovnica. Imela je miren obraz, svetel pogled. Stara je bila 83 let in z nasmehom je povedala, da zaključuje svojo tukajšnjo življenjsko pot, da bi začela drugo z Gospodom. Imela je raka na trebušni slinavki. Tista žena je v miru živela svoje posvečeno življenje. Ni se bala smrti. 'Končujem svojo pot življenja, da bi nadaljevala drugo,' je dejala. To je prehod.
Najlepša dediščina je vera
Kralj David je Izraelu kraljeval štirideset let. A tudi štirideset let je minilo. Preden je umrl, je sinu Salomonu naročil, naj se drži Gospodove postave. David je v svojem življenju veliko grešil, a naučil se je prositi odpuščanja in sedaj ga Cerkev imenuje sveti kralj David. Grešnik, a svetnik. V trenutku smrti svojemu sinu zapusti najlepšo in največjo dediščino, ki jo moški ali ženska lahko zapustita svojim otrokom: zapusti mu vero.
Kadar ljudje delajo oporoko, pravijo: 'Temu pustim to, temu pustim tisto …' Kar je tudi prav. A najlepša dediščina, največja dediščina, ki jo moški, ki jo ženska lahko zapusti svojim otrokom, je vera. David se spomni Božjih obljub, spomni se svoje vere v te obljube in nanje spomni svojega sina. Kot dediščino zapustiti vero. Ko pri obredu krsta staršem damo prižgano svečo, luč vere, jim pravimo: 'Ohranjaj jo, naj raste v tvojem sinu, tvoji hčerki, in zapusti jo kot dediščino.' Kot dediščino zapustiti vero. To nas uči David, ki umre kot vsak navaden človek. Dobro pa ve, kaj svetovati sinu in kaj je najboljša dediščina, ki mu jo zapušča: ne kraljestvo, ampak vera!
Kakšno dediščino zapuščam s svojim življenjem
Vsak naj se vpraša, kakšno dediščino zapušča s svojim življenjem: Zapuščam dediščino moškega vere, ženske vere? Ali svojim zapuščam takšno dediščino? Prosimo Gospoda za dve stvari: da nas ne bi bilo strah tega zadnjega koraka. Kakor tista redovnica na sredini avdienci, ki je rekla: 'Končujem svojo pot in začenjam drugo.' Da nas ne bi bilo strah. In kot drugo: da bi vsi mi s svojim življenjem zapustili najboljšo dediščino – vero v zvestega Boga, v Boga, ki je vedno ob nas, ki je Oče in ki nikoli ne razočara.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 4.2.2016)