Bogastvo, ki ga kopičimo zase, nas uničuje
Bogastvo, ki ga kopičimo sami zase, je izvor vojn, uničenih družin in izgube dostojanstva. Upravljati z bogastvom, katerega imamo, in z bogastvom zemlje tako, da bi služilo skupnemu dobremu, je naš vsakdanji boj. Bogastvo ni kot kip, ni nepremično in ni brez vpliva na življenje neke osebe. Nasprotno, težnjo ima, da raste, se premika, da zasede določeno mesto v človekovem življenju in srcu. Če je vzmet, ki tega človeka poganja, kopičenje, si bo bogastvo na koncu prisvojilo njegovo srce in to bo postalo pokvarjeno. Tisto, kar srce nasprotno lahko reši, pa je prav uporabljanje bogastva za skupno dobro.
Tudi v izvoru vojn je ta ambicija, ki uničuje
Današnji evangeljski odlomek pripoveduje, kako Jezus učence uči o resnici: 'Kjer je tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.' Opozori jih, naj si ne kopičijo zakladov na zemlji, kjer jih uničujeta molj in rja, in kjer tatovi vlamljajo in kradejo. Zaklade naj si raje kopičijo v nebesih. V koreninah kopičenja je sicer želja po varnosti. Vendar pa je tveganje, da bi bogastvo kopičili samo zase in bi tako ostali njegovi sužnji, zelo visoko. In navsezadnje to bogastvo niti ne da varnosti za vedno. Odvzema pa tudi dostojanstvo.
To se zgodi v družini: koliko družin je ločenih! Tudi v izvoru vojn je ta ambicija, ki uničuje, kvari. V tem trenutku je na svetu mnogo vojn zaradi pohlepa po oblasti in bogastvu. Pomislimo lahko na vojno v svojem srcu. Varovati se je treba vsake poželjivosti, saj gre ta vedno naprej. Je le prva stopnica, ki nato odpre vrata nečimrnosti, zaradi katere menimo, da smo pomembni in mogočni. Na koncu sledi še ošabnost. Iz te pa izhajajo vse pregrehe.
Uporabiti tisto, kar mi Gospod da, za skupno dobro
Kopičenje je lastnost človeka. Gospodovati svetu je navsezadnje tudi njegovo poslanstvo. Zato pa mora biti vsakdanji boj človeka upravljanje z bogastvom zemlje tako, da bo le-to usmerjeno v nebesa in bo postalo nebeško bogastvo. Kadar Gospod kakšno osebo blagoslovi z bogastvom, ta človek postane upravnik le-tega. S stvarmi naj bi delal tako, da bi bile v dobro vseh, ne le v dobro njega samega.
Ni lahko postati pošten upravnik, kajti vedno obstaja skušnjava poželjivosti, skušnjava, da bi bili pomembni. To namreč uči svet in nas vodi po tej poti. Drugače pa je misliti na druge; misliti, da tisto, kar imam jaz, služi drugim; in da ne bom nobene od stvari, ki jim imam, mogel odnesti s seboj. Če pa bom tisto, kar mi je Gospod dal, uporabil za skupno dobro, kot upravnik, me bo to posvečevalo in naredilo svetega.
Kopičimo zaklade v nebeški mošnji
Ljudje, ki življenje preživijo tako, da kopičijo bogastvo, imajo veliko izgovorov. A mi se moramo vsak dan vprašati, kje so naši zakladi. So v bogastvu ali v takšnem upravljanju z njim, ki služi skupnemu dobremu? Težko je. Je kot igrati se z ognjem! Mnogi svojo vest pomirijo z miloščino, ko dajo tisto, česar imajo na pretek. To ni upravnik. Upravljanje z bogastvom je nenehno odrekanje lastnemu interesu. Bogastvo nam ne bo prineslo zveličanja. Kopičiti – da, v redu. Zakladi – da, v redu: toda le tisti, ki imajo vrednost v – recimo tako – 'nebeški mošnji'. Kopičimo v njej!« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 19.6.2015)