Kaj pomeni ljubiti bližnjega? - mu ustreči v vsem, kar si želi, - potrpeti pri vsem, kar ti ne ugaja, - sprejeti ga in tolerirati tudi v neumnostih, - vedno znova odpustiti, čeprav stvari ponavlja in mu ni žal …

Kdo pa je moj bližnji?

• tisti, ki me ima rad,
• tisti, od katerega imam koristi,
• tisti, s katerim sem v krvnem sorodstvu …

 

Mogoče je najboljše, da skušamo pogledati, kako je ljubezen do bližnjega razumel Jezus in se ob njem skušamo vprašati, kje smo mi sami.

 

V Evangelijih mi na prvi pogled padejo v oči naslednja področja življenja, v katerih nas Jezus zgovorno uči o ljubezni do bližnjega:

• ljubezen med otroki in starši,
• zakonska ljubezen,
• ljubezen med brati in
• ljubezen do sovražnikov.

Poglejmo, na te odnose v luči Evangelijev.

 

 

Ljubezen med otroki in starši

 

Tako kot pri nas se tudi pri Jezusu začenja ljubezen do bližnjega v družini. A če pogledamo od blizu ugotovimo, da je bi Jezus precej zahteven otrok. Pustimo ob strani to, da je delal preglavice staršem še preden se je tega zavedal. Porod je Marijo in Jožefa očitno presenetil, poleg tega pa sta morala zaradi njegovega rojstva pred kraljem Herodom bežati v Egipt. Naslednje, kar izvemo o Jezusovem otroštvu je, da je pri dvanajstih letih šel s starši po praznični navadi v Jeruzalem. Kaj se je tam zgodilo?

 

Njegovi starši so vsako leto ob prazniku pashe hodili v Jeruzalem. Ko je bil star dvanajst let, so šli na pot po praznični navadi. In ko so se po končanih prazničnih dneh vračali, je deček Jezus ostal v Jeruzalemu, ne da bi njegovi starši to opazili. Mislili so, da je pri popotni druščini in so prehodili pot enega dne. Nato so ga začeli iskati med sorodniki in znanci. Ker ga niso našli, so se vrnili v Jeruzalem in ga iskali. Po treh dneh so ga našli v templju. Tam je sedèl med učitelji, jih poslušal in vpraševal. In vsi, ki so ga slišali, so bili iz sebe nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova mati mu je rekla: »Otrok, zakaj si nama tako storil? Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala.« Dejal jima je: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel. Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu. Jezus pa je napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh. Lk 2,41-52

 

Kaj si lahko mislimo bo tem dogodku? Kako je Jezus izpolnjeval četrto božjo zapoved: Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji? V čem je Jezusova ljubezen do staršev? Kaj ga v ljubezni do staršev vodi?

 

Jezus očitno ostaja zvest najprej sebi. Na videz se prav nič ne briga za skrbi svojih staršev, vsekakor pa ne prilagaja svojih dejanj njihovim željam. Lahko bi rekli, da dobesedno razume ljubezen do staršev po novi zapovedi: Ljubi bližnjega, kakor samega sebe. V ljubezni do sebe mu je vodilo spolnjevanje Očetove volje. Ko ljubi sebe, ljubi Stvarnika in vse je njemu podrejeno, njegov pogled nase, veselje nad seboj in poklicanost. Prav tako je ljubezni do Stvarnika podrejena tudi ljubezen do bližnjega. Mariji in Jožefu brez pomislekov pove, da mora delati to, kar od njega zahteva Oče, Bog. Če nas njegova navidezna samovolja ne jezi preveč, lahko med vrsticami preberemo, da Jezus dobro ve, da je to, kar je dobro zanj dobro tudi za starša, da jima v tem ne dela nobene krivice. Če on izpolni Očetovo voljo, jo bosta ob njem lahko izpolnila tudi starša. To pa je bistveno tako zanj kot zanju. Saj ljubezni do bližnjega ni mogoče ločiti od ljubezni do sebe.

 

Jezusova ljubezen do staršev nikakor ni mehka, nežna, še manj stvar kompromisov. Je odločna in jasna, v iskanju Resnice, v iskanju poklicanosti. Nič drugače se Jezus ne obnaša do svoje matere, ko odraste. V Kani Galilejski materi odgovarja z isto odločnostjo kot v Jeruzalemskem templju.

 

Tretji dan je bila svatba v galilejski Kani in Jezusova mati je bila tam. Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« In Jezus ji je dejal: »Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.« Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere. Jezus jim je rekel: »Napolnite vrče z vodo!« In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« In nesli so mu. Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je – strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je poklical ženina in mu rekel: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim, ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj.

Potem je šel dol v Kafarnáum in z njim njegova mati, njegovi bratje in njegovi učenci; in tam so ostali nekaj dni. Jn 2,1-12

 

Ljubezen do matere Marije je tudi v tem dogodku skrita v trde besede: »Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla.« Tudi tu Jezus jasno govori, kako je ljubezen do bližnjega popolnoma podrejena ljubezni do sebe. Ljubezni do sebe pa ni samoljubje, ampak izpolnjevanje Očetove volje. Svojo avtonomnost Jezus v svoji odrasli dobi še jasneje izrazi. Videti je, da želi reči: »Mama, sedaj so moja dejanja v celoti moja skrb.« A ne stvar samovolje! To naravnanost v ljubezni do staršev in domačih potrdi tudi naslednji odlomek:

 

Medtem ko je še govoril množicam, so stali zunaj njegova mati in njegovi bratje; želeli so govoriti z njim. In nekdo mu je rekel: »Glej, tvoja mati in tvoji bratje stojijo zunaj in bi radi govorili s teboj.« On pa je tistemu, ki mu je to povedal, odgovoril in dejal: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« In pokazal je na svoje učence ter rekel: »Glejte, to so moja mati in moji bratje. Kdor koli namreč uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, ta je moj brat, sestra in mati.« Mt 12,46-50

 

Vsa ljubezen do staršev in sorodnikov je torej podrejena izpolnjevanju Očetove volje, ki se na nek način uresničuje v ljubezni do sebe.

 

Sedaj pa obrnimo pogled. Kako pa je ljubezen staršev do otrok? V Mariji in Jožefu imamo odličen zgled starševske ljubezni. Oba očitno sledita nekim družbenim normam, ki pa sta jih v odnosu do svojega otroka pripravljena temeljito presegati. Če pomislimo na izrazito hierarhično in patriarhalno družbo, kjer je bil otrok popolnoma podrejen volji staršev, nas preseneti izredna širina Jezusovih staršev. Marija, ki prevzema besedo, je vedno pripravljena razmišljati, kaj se z otrokom dogaja. Ko ga ne razume, mu ne vsiljuje svojih predstav, niti družbenih norm, ampak vse ohranja v spominu in premišljuje. Odnos do otroka postavlja v božjo luč in razmišlja, kaj od nje pričakuje Bog. Tako se tudi pri njej ljubezen do bližnjega neprestano podreja ljubezni do sebe in do Boga.

 

Če se na hitro ozremo na odnos otrok/starši oz. starši/otrok, lahko ugotovimo, da si kot verniki tega odnosa preprosto ne moremo predstavljati brez tesne povezanosti z Bogom in brez izredno globoke uresničitve ljubezni do sebe. Če ni Boga, se zruši temelj ljubezni v družini. Čigavo voljo naj izpolnjujejo člani družine, če ni volje Boga? Ostane le volja staršev ali volja otrok. Če je vse odvisno od omejene volje staršev, postanejo odnosi hierarhični, pogosto avtoritarni, brez otrokovih pravic. Če prepustimo odnose v družini volji otrok, pademo v anarhijo. Sveto pismo nam govori, da je pravo ljubezen med starši in otroki mogoče ustvarjati le na temelju, ki je neprestano iskanje in odkrivanje Očetove volje.

 

Kaj pa dejansko vodi naše odnose otroci/starši oz. starši/otroci?

 

Najpogostejše vodilo v krščanskih družinah se verjetno ravna po starozavezni zapovedi: Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji. Spoštovanje je razumljeno kot upoštevanje volje staršev, pa čeprav se otrok z njo ne more poistovetiti, se v njej najti in uresničiti. Otroci skrbijo za starše, ko so ti še pri najboljših močeh. Skrbijo zato, da ne bodo užaljeni in osamljeni. Koliko je v takih družinah dejansko prostora za otroke, je drugo vprašanje!?

 

Volja staršev je pogosto vsiljena. Tudi če je še tako dobra, je problematična, ker polomi otrokovo identiteto. Večkrat navajam primer moje mame in čokolade. Nekaj moraš vzeti, ne moreš iti od doma, ne da bi ti kaj dala, se glasi stavek marsikatere mame. Če sprejmemo takšno čokolado, vsi vemo, da ni težava v tem, da je ne bi mogel eden ali drugi pojesti. Izgubili pa smo svojo samostojnost! Da, neumno se sliši. Vendar je res. Če moja beseda ni slišana pri starših, ne vem, kdaj bom vedel, kaj to pomeni, da me nekdo vzame zares?

 

Otroci seveda tudi trmarijo. Naj jim prepuščamo izbiro med dobrim in slabim. Večji ko so, bolj so sami kovači svoje sreče in prihodnosti. Če jih boste vzgajali, da prisluhnejo Očetovi volji, ste jih prepustili dobremu vodstvu. Če se naslanjajo na vas, je to dobro, a ne zadostno. Če pa presojajo po lastnem občutku, ki se še ni uglasil na Očetovo voljo, je zelo nevarno, da bodo zašli.

 

Ljubiti pomeni:

• biti sam sebi prosojen: Kaj te vodi, kaj delaš in kaj iščeš?
• biti osvobojen komodnosti, da otroci poskrbijo zate,
• preganjati vsako lenobo in popuščanje,
• neprestano vztrajanje v rasti.

 

Zakonska ljubezen

 

Vedno bolj me nagovarja čudovit pogled na zakonsko zvezo, ki nam ga ponuja že stara zaveza, kjer beremo:

 

GOSPOD Bog je rekel: »Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna.« GOSPOD Bog je izoblikoval iz zemlje vse živali na polju in vse ptice pod nebom ter jih pripeljal k človeku, da bi videl, kakšna imena jim bo dal, in da bi vsako živo bitje imelo tisto ime, ki bi mu ga dal človek. Tako je človek dal imena vsej živini in vsem pticam na nebu in vsem živalim na polju, za človeka pa se ni našla pomoč, ki bi bila njemu primerna. GOSPOD Bog je tedaj storil, da je na človeka leglo trdno spanje in je zaspal. Vzel je eno njegovih reber in tisto mesto napolnil z mesom. GOSPOD Bog je iz rebra, ki ga je vzel človeku, naredil

ženo in jo pripeljal k človeku. Tedaj je človek rekel:

»To je končno kost iz mojih kosti

in meso iz mojega mesa;

ta se bo imenovala móžinja,

kajti ta je vzeta iz moža.«

Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso.

Bila pa sta oba naga, človek in njegova žena, a ju ni bilo sram. 1Mz 2,18-25

 

Če pomislimo, da je besedilo nastalo v izredno močni tradiciji nomadskega ljudstva, kjer je več generacij živelo skupaj, je sporočilo še toliko močnejše. Kaj je pogoj za združitev moža in žene? Ločitev od očeta in matere. Ljubezen moža ali žene do sozakonca je tesno povezana z odpovedjo svoji izvorni družini. Oba morata zaradi ljubezni zapustiti svoj dom, da bi lahko ustvarila dom, ki bo resnično njun, ki bo zgrajen na resnici in ne v prvi vrsti na pretekli tradiciji. Kako naj namreč slišita drug drugega, če ves čas poslušata svoje starše?! Kako naj iščeta resnico njunega odnosa, če se ves čas vriva tisto, kar jima je najbolj domače, njun dom!

 

Zanimivo, da Jezus o zakonski ljubezni ne pove dosti, ponovi pa prav to temeljno starozavezno resnico. Ko ga sprašujejo o ločitvi pravi:

 

 »Ali niste brali, da ju je Stvarnik na začetku ustvaril kot moža in ženo in rekel: Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje.« Rekli so mu: »Zakaj pa je potem Mojzes zapovedal dati ločitveni list in jo odsloviti?« Dejal jim je: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je Mojzes dovolil ločiti se od vaših žená, od začetka pa ni bilo tako. Jaz pa vam pravim: Kdor se loči od svoje žene, razen če se zaradi nečistovanja, in se oženi z drugo, prešuštvuje.« Tedaj so mu njegovi učenci rekli: »Če je z možem in ženo tako, se ni dobro ženiti.« On pa jim je dejal: »Ne dojamejo te besede vsi, temveč tisti, katerim je dano. Nekateri od evnuhov so se namreč že iz materinega telesa rodili takšni, nekatere so skopili ljudje, nekateri pa so se sami skopili zaradi nebeškega kraljestva. Kdor more doumeti, naj doume.« Mt 19,4-12

 

Jezus zakonsko ljubezen dejansko postavi na raven nerazveznosti zakramentalne zveze, ki jo je potrdil Bog sam. Vse ostalo izven tega je stvar trdosrčnosti in nečistovanja.

 

Mogoče se je naša kultura in razlaga vrtela preveč okrog nečistovanja in nerazveznosti, spregledala pa pojem trdosrčnosti. Zdi se, da smo živeli v kulturi, ki je trdosrčnost pogosto zakamuflirala pod krinko nerazveznosti. Žal pa nerazveznost trdosrčnosti ni odpravila. Ko se je sprostil jez, ki se je imenoval nerazveznost, se je pokazala tudi naša trdosrčnost in s tem množica ločitev. Ob trdosrčnosti se nismo nikoli dovolj ustavili. Verjetno se je skrila v lep videz popolnih družin in trdnih zakonov. V zakonih je očitno bilo vse mogoče od nasilja, zlorab, do izmikanja in različnih nezvestob. Ko ločitev ni problem, se je pokazala vsa revščina zakonskega življenja. Zakonska ljubezen je bila razumljena kot pravica do spolnosti, pa naj bo ta kakršna koli že. Ko je s kontracepcijo dobila možnost, da ni več povezana s spočetjem, je bila razpoka v jezu še večja.

 

Če pogledamo nekoliko globlje, nam je pravzaprav jasno, da v zakonu ni bilo pravega razumevanja ljubezni. Bile so le pravice in dolžnosti.

 

Kaj je zakonska ljubezen?

Je neskončno hrepenenje po združitvi dveh oseb. Je tudi neprestano prizadevanje, da bi to združitev udejanjila. Združitev pa se ne more zgoditi le na telesni ravni. Ne govorimo o združitvi dveh teles, ampak dveh osebe, govorimo združitvi duše, duha in telesa. In tu pride do izraza dejanska ljubezen, ki je v zavzetem iskanju skupne resnice in pristne bližine.

 

 

Ljubezen med 'brati'

 

Ker ljubezen ni bila nikoli lahka, so se ob njej ustavljali tudi apostoli. Peter zelo iskreno pokaže, da ima težave z odpuščanjem, zato pravi Jezusu:»Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat. 

Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki. Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker ni imel s čim povrniti, je njegov gospodar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel, ter poravnati dolg. Služabnik je tedaj padel predenj in ga prosil: ›Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.‹ Gospodar tega služabnika se ga je usmilil, oprostil ga je in mu dolg odpustil. Ko pa je služabnik šel ven, je srečal enega svojih soslužabnikov, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Zgrabil ga je, ga davil in rekel: ›Vrni, kar si dolžan!‹ Ta je padel predenj in ga prosil: ›Potŕpi z menoj in ti povrnem.‹ Oni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povrnil dolga. Ko so njegovi tovariši videli, kaj se je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat, kaj se je zgodilo. Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in mu rekel: ›Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?‹ In njegov gospodar se je razjezil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povrnil vsega dolga. Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu.« Mt 18,21-35

 

Odpuščanje, ki je znamenje naše ljubezni je tako kot ljubezen med starši in otroki zaznamovano z božjo ljubeznijo oz. božjim odpuščanjem. Ker Bog odpušča nam, smo tudi mi dolžni odpuščati drugim. A to odpuščanje tudi pri Bogu ni samoumevno. Na to mogoče pozabljamo. Če hočemo dobiti odvezo pri zakramentu sprave je potrebno kesanje. Brez kesanja, priznanja svojih grehov in trdnega sklepa, da stvari popravimo, ni odpuščanje. V priliki Jezus pove, da je hotel gospodar ženo in otroke prodati, da bi poravnal dolg. Krut gospodar! Mogoče celo pravičen, po logiki oko za oko, zob za dob. Vendar je gospodar pripravljen priti naproti hlapcu, če se ta pokesa in je pripravljen dolg poravnati. Odpuščanje je tako v Jezusovi razlagi dvostransko dejanje. Odpustiti je mogoče, če se drugi kesa. Če se ne kesa, odpuščanje ni mogoče!

 

Odpuščanje je tako stvar sočutja in podpore. Sočutja s človekom, ki pade in pripravljenost na podporo, da vstane. Ni pa odpuščanje mogoče, če se drugi ne kesa. To bi pomenilo, da smo sočutni z grehom, da greh podpiramo. Ljubezen pravičnosti ne izniči, ampak jo nadgradi.

 

V tem duhu Jezus predstavlja ljubezen v opominjanju, ko pravi: »Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvári na štiri oči. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa te ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa tudi Cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar. Mt 18,16-17

Ljubezen ni v tem, da sprejemamo vsevprek, ljubezen je mogoča le v iskanju dobrega in v iskanju resnice. In spet smo pri vzajemnem dejanju. Odnos v ljubezni se lahko uresniči, če se zanjo prizadevata dva, če drugi ni pripravljen stopiti v ljubeč odnos nam, tudi če tega nočemo, postaja tujec.

 

 

Ljubezen do sovražnikov

 

Naši odnosi se pogosto vrtijo okrog koristi. Večkrat sem že slišal koga reči: Tistemu moram narediti uslugo, mogoča ga bom še potreboval. Potem mi bo lahko uslugo vrnil. Ali pa rečemo, s tem je vredno navezati stike, tistega pa raje pustim pri miru. Kaj nas pri tem vodi in kaj naj bi nas vodilo po Jezusovi logiki?

 

»Slišali ste, da je bilo rečeno: Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika. Jaz pa vam pravim: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo, da boste postali sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih. On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim. Če namreč ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno plačilo vas čaka? Mar tega ne delajo tudi cestninarji? In če pozdravljate le svoje brate, kaj delate posebnega? Mar tega ne delajo tudi pogani? Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.« Mt 5,43-48

 

V vseh pogledih na naše odnose Jezus postavlja za zgled Nebeškega Očeta. On je merilo. Kakor nas ljubi on, tako smo mi dolžni ljubiti druge. Ker nam daje življenje, ne da bi nas v naprej vprašal ali ga bomo ljubili ali ne, smo tudi mi dolžni podarjati ljubezen, ne glede na odziv bližnjega. To pomeni v bližnjem videti božjega otroka in brata oz. sestro. Gradnja odnosa je vedno vzajemno dejanje, naša drža do bližnjega pa mora biti vedno ljubeča.

 

Mislim, da to dvoje pogosto mešamo. Za nas pogosto pomeni ljubezen bodisi presojanje, kdo je z nami in kdo ne, bodisi neskončno toleriranje vsega, kar drugi počne, čeprav vemo, da ni dobro. Jezus pa želi, da smo v zavzetem odnosu z bližnjimi, a v okviru možnega. Če nas drugi ne posluša, naj nam bo kot pogan in cestninar, kar pa ne pomeni, naj ga sovražimo. Z njim ni mogoče graditi vzajemnega ljubečega odnosa, ljubiti pa ga je mogoče in smo ga tudi dolžni ljubiti. Kaj naj bi to pomenilo?

 

Če stopi s teboj v spor tvoj sosed, kaj naj storiš? Požreti vse, da bo mir? Ne, potrebno je iskati resnico. Če resnice ne sprejme, bo odnos hudo omejen, še vedno pa naj bo z naše strani ljubeč. Do njega smo prijazni, se ne maščujemo, ne moremo pa pričakovati, da bo odnos resnično stekel. Kdor resnice ne išče, z njim v ni mogoče biti v resničnem odnosu.