Poročiti se pomeni, opraviti pot od 'jaz' k 'midva'

»V današnji katehezi bom ponovno govoril o šesti Božji zapovedi Ne prešuštvuj. Zvesta Kristusova ljubezen je luč za življenje lepote človeških čustev. Naša čustvena razsežnost je namreč klic k ljubezni, ki se izraža v zvestobi, sprejemanju in usmiljenju.

Šesta zapoved je namenjena vsem

Ne smemo pozabiti, da se ta zapoved izrecno nanaša na zakonsko zvestobo in je torej treba temeljiteje razmišljati o njenem poročnem pomenu. Odlomek apostola Pavla iz Pisma Efežanom o odnosu med možem in ženo je revolucionaren (glej Ef 5,25.28.31-32). V tistem času reči, da mož mora ljubiti ženo, kakor Kristus ljubi Cerkev, je zares revolucionarno. Lahko se vprašamo: Komu je namenjena ta zapoved o zvestobi? Samo poročenim? Ta zapoved je v resnici namenjena vsem, je Božja očetovska beseda, namenjena vsakemu moškemu in ženski.

Od 'sprejeti življenje' do 'dati življenje'

Pot človeškega zorenja je pot same ljubezni, ki gre od sprejeti skrb do zmožnosti nameniti skrb, od sprejeti življenje do zmožnosti dati življenje. Postati odrasli moški in ženske pomeni doseči sposobnost poročnega in starševskega življenja, ki se kaže v različnih življenjskih situacijah, kot je zmožnost sprejeti nase breme nekoga drugega in ga ljubiti brez dvoumnosti. Gre za celotno držo osebe, ki zna sprejeti realnost ter zna vstopiti v globok odnos z drugimi.

Kdo je torej prešuštnik, pohotnež, nezvest? To je nezrela oseba, ki ohranja svoje življenje zase in razlaga situacije na osnovi lastne blaginje in lastne izpolnitve. Da bi se torej poročili, ni dovolj obhajati poroko. Treba je opraviti pot odjaz kmidva, od razmišljati sam do razmišljati v dvoje, od živeti sam do živeti v dvoje. Ko se decentraliziramo, takrat je vsako dejanjeporočno: delamo, govorimo, se odločamo, se srečujemo z drugimi s prijetno in dobrohotno držo.

'Poročnost' duhovništva

Vsaka krščanska poklicanost je v tem smislu poročna. Duhovništvo je 'poročno', ker je klic k služenju skupnosti z vso ljubeznijo, konkretno skrbjo in modrostjo, ki jo daje Gospod. Cerkev ne potrebuje 'potegovalcev' za vlogo duhovnikov, ampak potrebuje moške, katerih src se Sveti Duh dotika z brezpogojno ljubeznijo do Kristusove neveste. Po duhovništvu ljubimo Božje ljudstvo z vsem očetovstvom, nežnostjo in močjo ženina in očeta. Enako se tudi posvečeno devištvo v Kristusu živi z zvestobo in veseljem, kakor se živi zakonski in rodoviten odnos materinstva in očetovstva.

Začeti pri Jezusu

Vsaka krščanska poklicanost je poročna, ker je sad ljubezenske vezi, v kateri smo vsi obnovljeni, je ljubezenska vez s Kristusom. Začenši z njegovo zvestobo, njegovo nežnostjo, njegovo velikodušnostjo, z vero gledamo na zakon in vsak poklic ter razumemo polni smisel spolnosti. Človeška stvaritev je v svoji neločljivi enosti duha in telesa in v svoji moški in ženski polarnosti zelo dobra stvarnost, namenjena, da ljubi in da je ljubljenja. Človeško telo ni sredstvo užitkov, ampak je prostor naše poklicanosti k ljubezni. V pristni ljubezni ni prostora za pohotnost in za njeno površinskost. Moški in ženske si zaslužijo več kot zgolj to.

Zapoved Ne prešuštvuj, čeprav je postavljena v negativno obliko, nas usmerja k naši izvorni poklicanosti, to je popolna in zvesta poročna ljubezen, ki nam jo je razodel in podaril Jezus Kristus.« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 31.10.2018)

Papež med splošno avdienco: Poročiti se pomeni opraviti pot od 'jaz' k 'midva'

Sveti oče: Sveto pismo usmerja našo pot k Bogu