Primat pričevanja
»Nova evangelizacija pomeni, prebuditi v srcu in mislih naših sodobnikov življenje vere. Čeprav je vera Božji dar, pa je pomembno, da mi, kristjani na konkreten način živimo vero preko ljubezni, sloge, veselja, trpljenja. To namreč sproži vprašanja, kot so: Zakaj živijo tako? Kaj jih žene? Gre za vprašanja, ki vodijo v srce evangelizacije, ki je pričevanje vere in ljubezni. Še posebej v teh časih potrebujemo verodostojne pričevalce, ki z življenjem in tudi z besedami delajo evangelij viden, prebujajo pozornost za Jezusa Kristusa in lepoto Boga.

Potrebni so namreč kristjani, ki današnjim ljudem naredijo vidno Božje usmiljenje, njegovo nežnost do vsakega bitja. Vsak krščeni je prinašalec Kristusa. Nova evangelizacija, medtem ko poziva k pogumu, da hodimo proti toku, da se spreobrnemo stran od idolov k enemu Bogu, ne more da ne bi uporabljala govorico usmiljenja, sestavljene iz gest in drž, prej kot iz besed. Cerkev sredi človeštva danes govori: 'Pridite k Jezusu, vsi vi, ki ste utrujeni in obteženi, našli boste počitek za svoje duše. Pridite k Jezusu. Samo on ima besede večnega življenja.'

Vsak krščeni je prinašalec Kristusa. Kdor je srečal Jezusa, tako kot Samarijanka pri studencu, tega doživetja ne more obdržati zase, ampak čuti željo, da bi Jezusa ponesel tudi drugim. Vsi se moramo vprašati, ali drugi vidijo v našem življenju toplino vere, ali vidijo na našem obrazu veselje, da smo srečali Kristusa?

Iti naproti
Nova evangelizacija je obnovljeno gibanje proti tistim, ki so izgubili vero in globok smisel življenja. Ta dinamizem je del velikega Kristusovega poslanstva, da v svet prinese življenje in človeštvu Očetovo ljubezen. Božji Sin je izstopil iz svojega božanskega stanja in je prišel nam naproti. Cerkev je znotraj tega gibanja in vsak kristjan je poklican, da gre naproti drugim, da se pogovarja s tistimi, ki ne mislijo tako kot mi, ki imajo drugačno vero ali je nimajo. Srečati je treba vse, kajti vsem je skupno to, da smo ustvarjeni po Božji podobi.

Lahko gremo naproti vsem, brez strahu in brez da bi se odpovedali svoji pripadnosti. Nihče ni izključen iz življenjskega upanja, Božje ljubezni. Cerkev je poslana, da povsod prebudi to upanje, predvsem tam, kjer je zadušena s težkimi življenjskimi pogoji, včasih nečloveškimi, kjer upanje ne diha, ampak se duši. Potreben je kisik evangelija, dih Duha Kristusa Vstalega, ki upanje ponovno prižge v naših srcih. Cerkev je hiša, kjer so vrata vedno odprta. Ne samo zato, da bi vsak lahko bil sprejet in bi začutil ljubezen in upanje, ampak tudi zato, da lahko izstopimo in to ljubezen in upanje ponesemo drugim. Sveti Duha nas spodbuja, da izstopimo iz našega ograjenega prostora, in nas vodi vse do periferij človeštva.

Naravnanost pastoralnega načrta na bistveno
Vse to v Cerki ni prepuščeno slučaju ali improvizaciji. Zahteva se skupna zavzetost za pastoralni načrt, ki poudarja bistveno in je osredotočen na bistveno, to je na Jezusa Kristusa. Razkropljenost med mnoge sekundarne in površinske stvari ničemur ne koristi. Treba se je osredotočiti na temeljno realnost in to je: srečanje s Kristusom, njegovim usmiljenjem in ljubeznijo ter ljubiti brate kot je On ljubil nas. Načrt, ki ga razvnemata ustvarjalnost in domišljija Svetega Duha, ki nas tudi spodbuja, da prehodimo nove poti, pogumno in ne da bi okameneli.

Delo, ki ga opravljajo katehisti, je dragoceno za novo evangelizacijo. Prav tako pa je pomembno, da so starši prvi katehisti, prvi vzgojitelji v veri v lastni družini, in sicer s pričevanjem in besedo.« (Papež Frančišek udeležencem plenarnega zasedanja Papeškega sveta za pospeševanje nove evangelizacije, v Rimu, 14.10.3013)

Papež članom Papeškega sveta za pospeševanje nove evangelizacije: Svet potrebuje kisik evangelija!

»Kdo so mučenci? To so kristjani, ki jih je osvojil Kristus, apostoli, ki so dobro razumeli pomen ljubezni do konca; ljubezni, ki je pripeljala Jezusa na križ. Ljubezen na obroke, ljubezen po deležih, ne obstaja. Popolna ljubezen pa je to, da ko ljubimo, ljubimo do konca. Na križu je Jezus izkusil težo smrti, težo greha, vendar pa se je popolnoma izročil Očetu, in je odpustil. Mučenci so ga posnemali v ljubezni do konca.

Cerkveni očetje nas vabijo, da bi posnemali mučence. Za to je vedno potrebno umirati sebi, da bi izstopili iz svojega egoizma, blaginje, lenobe, žalosti ter se odprli Bogu in ljudem, posebej tistim, ki nas najbolj potrebujejo. 

Na priprošnjo mučencev prosimo, da bi bili resnični kristjani, kristjani del in ne besed; da ne bi bili povprečni kristjani, samo prepleskani s krščanstvom, vendar brez bistva. Oni so bili kristjani vse do konca. Prosimo, naj nam pomagajo ohraniti trdno vero, da bi mogli biti tudi v težavah kvas upanja in graditelji bratstva in solidarnosti.« (Papež Frančišek v video sporočilu ob beatifikaciji 522 španskih mučencev, 13.10.2013)

Papež Frančišek ob zgledu španskih mučencev: Prosimo, da bi bili kristjani dejanj in ne besed