»Obrekovanje je jezik, ki se v Vatikanu ne sme govoriti, je prepovedan jezik, kajti je jezik hudiča, ki ločuje, saj bratje postanejo sovražniki. To je past, to so razprtije.
Zlo v Vatikan prodira in širi svoj strup preko prehoda, ki ga predstavlja obrekovanje. Govoriti slabo o drugem pomeni uničenje enotnosti. Pred okužbo s to razprtijo pa ni nihče imun… Vzemite za tarčo tudi nasprotnika, ki je še bolj sleparski od običajnega hudodelstva in proti kateremu je nujno začeti boj. Res je, da morajo žandarji vatikansko državo varovati pred tatovi, zločinci ali sovražniki, da ne bi ti zavzeli mesta. Toda Napoleon se ne bo več vrnil, odšel je. Ni verjetno, da bi sem ponovno prišla neka vojska in zavzela mesto. Vojna se danes, vsaj tukaj, odvija drugače: to je vojna teme proti luči, noči proti dnevu.
Ne branite le vrat in oken Vatikana, ampak tudi vrata src tistih, ki tukaj delajo – tako kot pred sovražniki in pastmi hudiča brani vaš zavetnik sv. Mihael. Tja (v srce) namreč želi vstopiti skušnjava, ki je hudiču zelo všeč, saj deluje proti edinosti. In pri tem ne gre za nekakšno pravljico, ampak za vsakdanje boje v Cerkvi, tudi v Vatikanu, saj se hudič ne boji monsinjorjev, kardinalov in niti ne papeža. Hudič si prizadeva ustvariti notranjo vojno, neke vrste državljansko in duhovno vojno. V tej vojni se ne vojskuje z orožjem, ki ga poznamo, ampak z jezikom. Z jezikom, ki je oborožen z obrekovanjem. Obrekovanje je kot strup, pred katerim se moramo vzajemno neprestano varovati.
Prosimo svetega Mihaela, naj nam pomaga v tej vojni, da ne bi nikoli slabo govorili drug o drugem in da ne bi nikoli prisluhnili obrekovanjem. In če nekoga slišim obrekovati, ga je treba ustaviti. Tu se tega ne dela. Obrni se k vratom sv. Ane, pojdi ven in obrekuj tam! Tu se ne sme!
Dobro seme da: govoriti dobro drug o drugem, a razprtije ne! To je milost, za katero bi danes za nas vse rad prosil svetega Mihaela.« (Papež Frančišek vatikanskim žandarjem med sv. mašo pred praznikom njihovega zavetnika sv. nadangela Mihaela, 28.9.2013)