Okrožnica

LAUDATO SI'
svetega očeta
Frančiška
o skrbi za skupen dom   

1. Laudato si', mi' Signore – Hvaljen bodi, moj Gospod je pel sv. Frančišek Asiški. V tej lepi pesmi nas je spominjal, da je naša skupna hiša kakor sestra, s katero si delimo življenje, in kakor lepa mati, ki nas sprejema v svoje naročje. »Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri zemlji, / ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji / in prinaša različno sadje in pisane rože z zelenjem.«[1]

2. Ta sestra protestira zaradi zla, ki ji ga povzročamo z neodgovorno rabo in zlorabo dobrin, ki jih je Bog položil vanjo. Rastli smo z mislijo, da smo njeni lastniki in gospodarji, pooblaščeni za njeno ropanje. Nasilje, ki tli v človeškem, od greha ranjenem srcu, se razodeva tudi v bolezenskih znakih, ki jih opažamo v prsti, vodi, zraku in v živih bitjih. Zato je med najbolj zapuščenimi in trpinčenimi reveži tudi naša izčrpana in opustošena zemlja, ki »skupno zdihuje in trpi porodne bolečine« (Rim 8,22),. Pozabljamo, da smo mi sami zemlja (prim. 1 Mz 2,7). Naše telo je sestavljeno iz prvin planeta, njen zrak nam daje dih, njena voda nas oživlja in krepča. 

Vse na tem svetu postane za nas pomembno.
3. Pred več kot petdesetimi leti, ko je svetu grozila atomska kriza, je sv. papež Janez XXIII. napisal okrožnico, v kateri se ni omejil le na zavračanje vojne, temveč je želel z njo ponuditi predlog miru. Svoje sporočilo Mir na zemlji je naslovil na ves »katoliški svet«, ter dodal »in na vse ljudi dobre volje«. Zdaj, ob globalnem poslabšanju okolja, se želim obrniti na vsakega človeka, ki prebiva na tem planetu. V svoji apostolski spodbudi Veselje evangelija sem pisal članom Cerkve, da bi jih pritegnil k procesu misijonarske prenove, ki jo je potrebno izpeljati. V tej okrožnici pa si želim še posebej vstopiti v dialog z vsemi glede našega skupnega doma.

4. Osem let po okrožnici Mir na zemlji, leta 1971, je blaženi papež Pavel VI. omenil ekološko problematiko kot krizo, ki je »dramatična posledica nenadzorovane človekove dejavnosti: »Z nepremišljenim izkoriščanjem narave tvega, da jo bo uničil in da bo sam postal žrtev takšnega uničevanja.«[2] Tudi na FAO je govoril o možnosti »… resnične ekološke katastrofe zaradi povratnih učinkov industrijske civilizacije« in pri tem poudaril »nujnost in potrebnost po temeljiti spremembi ravnanja človeštva«, ker se »velikanski znanstveni napredek, osupljiv tehnični pogum, izredna ekonomska rast, če niso združeni s pristnim družbenim in moralnim napredkom, prej ali slej obrnejo proti človeku«.[3]

5. Sv. Janez Pavel II. se je z naraščajočim zanimanjem ukvarjal s to temo. V svoji prvi okrožnici je opozoril, da »človek mnogokrat ne vidi nobenih drugih pomenov svojega naravnega okolja, ampak le tiste, ki mu služijo za neposredno uporabo in porabo«.[4] Enkrat zatem je povabil k celoviti ekološki spreobrnitvi.[5] Obenem pa je zapisal, da si »veliko premalo prizadevamo za ohranitev moralnih pogojev pristne 'humane ekologije'«.[6] Uničevanje človeškega okolja je nekaj zelo resnega, in sicer ne samo zato, ker je Bog izročil zemljo človeškemu bitju, temveč tudi zato, ker je življenje samo dar, ki ga je treba varovati pred različnimi oblikami propadanja. Vsaka želja po skrbi in izboljšanju sveta zahteva, da moramo temeljito spremeniti življenjske sloge, načine pridelave in porabe ter utrjene strukture moči, ki danes obvladujejo družbe.[7] Pristen človeški razvoj ima moralni značaj in predpostavlja popolno spoštovanje človeka kot osebe, pozoren pa mora biti tudi na naravni svet, in »upoštevati naravo vsakega bitja in njegovo vzajemno povezanost v urejenem sistemu«.[8] Zato mora razvijanje sposobnosti človeškega bitja po spreminjanju stvarnosti temeljiti na tem, kar je Bog na začetku položil v stvari.[9]

6. Moj predhodnik Benedikt XVI. je ponovil vabilo k »odpravi strukturnih vzrokov slabega delovanja svetovne ekonomije in k popravi vzorcev rasti, ki, kakor se zdi, ne morejo zagotoviti spoštovanja okolja.«[10] Spomnil je, da sveta ne smemo presojati tako, da osamimo enega izmed njegovih vidikov, kajti »knjiga narave je ena in nedeljiva« ter obsega okolje, življenje, spolnost, družino, družbene odnose in druge vidike. Skratka, »degradacija narave je namreč tesno povezana s kulturo, ki oblikuje človeško sobivanje«.[11] Papež Benedikt nam je predlagal, naj priznamo, da je naravno okolje polno ran, ki mu jih je zadalo naše neodgovorno ravnanje. Tudi družbeno okolje ima svoje rane. Vse pa je pravzaprav povzročilo isto zlo, to pa je zamisel, da ni neizpodbitnih resnic, ki bi vodile naše življenje, zato človeška svoboda nima meja. Pozabljamo, da »človek ni samo svoboda, ki bi se ustvarjala sama. Človek ne ustvarja samega sebe. Je duh in volja, vendar je tudi narava.«[12] Z očetovsko skrbjo nas je povabil, naj priznamo, da je stvarstvo prizadeto tam, »kjer smo mi sami zadnja instanca, kjer je vse preprosto naša last in jo uporabljamo le zase. Zapravljanje stvarstva pa se začenja takrat, ko nad seboj ne priznavamo več nobene instance, temveč vidimo le sami sebe.«[13]

Združuje nas ista skrb
7. Ti prispevki papežev povzemajo razmišljanje številnih znanstvenikov, filozofov, teologov in družbenih organizacij, ki so obogatili misel Cerkve o tovrstnih vprašanjih. Seveda ne smemo zanemariti, da so tudi zunaj katoliške Cerkve druge Cerkve in krščanske skupnosti – kakor tudi druga verstva – razvile tankočutno skrb in dragoceno razmišljanje o temah, ki so pri srcu nam vsem. Da bi navedel vsaj na en tak posebej pomenljiv primer, bom na kratko povzel prispevek dragega ekumenskega patriarha Bartolomeja, s katerim si deliva upanje v polno cerkveno povezanost.

8. Patriarh Bartolomej se je skliceval zlasti na potrebo, da bi se vsak pokesal svojega lastnega slabega ravnanja s planetom, kajti »v enaki meri kakor vsak izmed nas povzroča okolju drobno ekološko škodo«, smo pozvani, da priznamo »svoj mali ali veliki prispevek k pačenju in uničevanju okolja,«[14] O tem je večkrat izrazil svoje trdno in spodbudno stališče in nas povabil, naj priznamo grehe proti stvarstvu: »Ker ljudje uničujejo biotsko raznovrstnost v Božjem stvarstvu, ker ljudje spravljajo v nevarnost zemeljsko integriteto in prispevajo k podnebnim spremembam, skubijo zemlji njene naravne gozdne površine ali uničujejo njena mokrišča; ker ljudje onesnažujejo vode, prst, zrak. Vse to so grehi.«[15] Kajti »zločin proti naravi je zločin proti nam samim in greh proti Bogu«.[16]

9. Bartolomej je hkrati opozoril, da ne smemo spregledati etičnih in duhovnih korenin okoljskih težav. Te nas seveda vabijo k iskanju ne samo tehničnih rešitev, temveč predvsem k spremembam v človeku samem, sicer se soočamo le s simptomi. Predlagal nam je, naj od porabe preidemo k odpovedi, od pohlepa k velikodušnosti, od potrate k sposobnosti podelitve z drugimi, in sicer z askezo, ki »pomeni naučiti se dajati in ne le preprosto odpovedati se. Gre za obliko ljubezni, s katero postopoma prehajam od tega, kar hočem jaz, k temu, kar potrebuje Božji svet. To nas osvobaja strahu, lakomnosti in odvisnosti.«[17] Kristjani pa smo poleg tega poklicani »sprejeti svet kot zakrament občestva, kot način podeljevanja z Bogom in bližnjim na globalni ravni. Naše skromno prepričanje je, da se božje in človeško srečata v najmanjšem koščku scela stkane obleke Božjega stvarstva, celo v najmanjšem drobcu prahu našega planeta.«[18]

Sveti Frančišek Asiški
10. Ne bi rad nadaljeval s pisanjem te okrožnice, ne da bi se zatekel k lepemu in spodbudnemu zgledu. Njegovo ime sem si ob izvolitvi za rimskega škofa vzel za vodilo in navdih. Verjamem, da je Frančišek naravnost izvrsten zgled skrbi za to, kar je slabotno, kakor tudi za veselo in pristno živeto celostno ekologijo. Je sveti zavetnik vseh, ki preučujejo ekologijo in na tem področju delajo, priljubljen tudi pri tistih, ki niso kristjani. Še posebej je pokazal pozornost do Božjega stvarstva ter do najrevnejših in najbolj zapuščenih. Rad je imel veselje, velikodušno posvetitev ter do vseh odprto srce in zaradi tega so ga imeli radi. Bil je mistik in romar, ki je živel v preprostem in čudovitem sozvočju z Bogom, z drugimi, z naravo in s samim seboj. V njem vidimo, do kolikšne mere so neločljivo povezani skrb za naravo, pravičnost do revežev, prizadevanje v družbi in notranji mir.

11. Njegovo pričevanje nam kaže tudi, da celostna ekologija zahteva odprtost do kategorij, ki presegajo govorico znanosti ali biologije in nas povežejo s človekovim bistvom. Tako kakor se dogaja nam, ko se zaljubimo, tako se je Frančišek pri vsakokratnem opazovanju sonca, lune, najmanjših živali odzval s pesmijo in v svojo hvalnico vključil vse druge stvaritve. Vstopil je v občestvo z vsem stvarstvom, saj je pridigal celo cvetlicam in »jih vabil, naj hvalijo in ljubijo Boga, kakor da bi bile z razumom obdarjene«.[19] Njegov odziv je bil veliko več kot razumska ocena ali ekonomska računica, kajti njemu je bila vsaka stvar sestra, povezana z njim z vezjo naklonjenosti. Zato se je čutil poklicanega, da skrbi za vse, kar obstaja. Njegov učenec sv. Bonaventura je pripovedoval, da je, ker je bil prepričan, da imajo vse stvari skupen izvor, občutil še večjo pobožnost ter zato poimenoval še tako majhne, neznatne stvari z vzdevkom brat ali sestra«.[20] Tega prepričanja ne smemo prezirati kot iracionalni romanticizem, saj botruje odločitvam, ki vplivajo na naše ravnanje. Če se naravi ali okolju ne približamo s takšno odprtostjo za čudenje in občudovanje, če v našem odnosu s svetom ne govorimo več jezika bratstva in lepote, bodo naše drže, drže gospodovalca, potrošnika ali popolnega izkoriščevalca naravnih zalog, nesposobnega postaviti meje svojim neposrednim interesom. In nasprotno, če se čutimo tesno povezane z vsem, kar obstaja, bosta treznost in skrb privreli na dan sami od sebe. Uboštvo in strogost pri sv. Frančišku nista bila le zunanja askeza, pač pa nekaj korenitejšega: odpoved temu, da bi resničnost napravil za goli predmet uporabe ali gospodovanja.

12. Po drugi strani nam sv. Frančišek, zvest Svetemu pismu, svetuje, naj spoznavamo naravo kot čudovito knjigo, v kateri nam govori Bog in po njej posreduje nekaj od svoje lepote in dobrote: »Zakaj iz velikosti in lepote ustvarjenih reči moremo s primerjanjem motriti njihovega Stvarnika« (Mdr 13,5). »Kajti od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo večno mogočnost in božanskost« (Rim 1,20). Zato je prosil, naj na samostanskem vrtu vedno ostane nekaj neobdelane ruše, da bi na njej lahko rasle divje trave, in bi vsi, ki bi jih občudovali, lahko dvigali svoje misli k Bogu, tvorcu tolikšne lepote.[21] Svet je nekaj več kot le problem, ki ga je potrebno rešiti; je radostna skrivnost, ki jo zremo z veseljem in hvalnico.

Moj poziv
13. Žgoči izziv, kako zavarovati naš skupen dom, vključuje skrb po združitvi vse človeške družine pri iskanju trajnostnega in celostnega razvoja, saj vemo, da je stvari mogoče spremeniti. Stvarnik nas ne zapušča, v svojem načrtu ljubezni ne dviga rok nad nami in se ne kesa nad tem, da nas je ustvaril. Človeštvo je še vedno sposobno sodelovati pri ustvarjanju našega skupnega doma. Izraziti želim hvaležnost, se zahvaliti in opogumiti vse, ki na najrazličnejših območjih človeške dejavnosti delajo za ohranjanje doma, v katerem vsi živimo. Posebno zahvalo si zaslužijo tisti, ki se močno trudijo, da bi lajšali dramatične posledice propadanja življenjskega okolja najrevnejših na svetu. Mladi terjajo od nas spremembe. Sprašujejo se, kako je mogoče graditi boljšo prihodnost, ne da bi mislili na okoljsko krizo in trpljenje izključenih.

14. Iskreno vabim k nujni obnovi dialoga o načinu izgradnje prihodnosti planeta. Potrebujemo soočenje, ki bi povezalo vse, kajti okoljski izzivi, ki smo jim priče, njen človeški izvor, so tudi naši, saj zadevajo in se tičejo nas vseh. Svetovno ekološko gibanje ima za seboj že dolgo in bogato pot. Spodbudilo je tudi vznikanje številnih združenj državljanov, ki so ljudi ozaveščala. Žal pa so številni poskusi iskanja konkretnih rešitev za okoljsko krizo pogosto, ne le zaradi odklanjanja mogočnikov, temveč tudi zaradi ravnodušnosti vseh drugih, prinesli razočaranje. Tudi med vernimi so drže, od zanikanja problemov do ravnodušnosti, od lagodne sprijaznjenosti do slepega zaupanja v tehnične rešitve, ki ovirajo pot iz krize. Potrebujemo novo vsesplošno solidarnost. Kakor so dejali škofje južne Afrike, da »za popravo škode, ki so jo ljudje prizadejali Božjemu stvarstvu, nujno potrebujemo talente in sodelovanje vseh«.[22] V skrbi za stvarstvo lahko kot orodje Boga sodelujemo vsi, vsak s svojo lastno kulturo in izkušnjo, z lastnimi pobudami in zmožnostmi.

15. Upam, da nam bo ta okrožnica, ki se pridružuje družbenemu nauku cerkvenega učiteljstva, pomagala prepoznati širino, nujo in lepoto izziva, ki je pred nami. Najprej se bom na kratko sprehodil med raznimi vidiki sedanje ekološke krize z namenom, da povzamem najboljše danes dosegljive izsledke znanstvenega raziskovanja. S tem jim bom omogočil, da se nas v globini dotaknejo. Izhajajoč iz tega pregleda, bom zatem predstavil nekatere utemeljitve, ki izhajajo iz judovsko-krščanskega izročila, z namenom dati večjo doslednost našemu prizadevanju za okolje. Nadalje se bom skušal približati koreninam sedanjega stanja in pri tem doumeti ne le simptome, temveč predvsem najgloblje vzroke zanj. Tako bomo lahko predlagali ekologijo, ki naj bi v svojih različnih razsežnostih vključevala točno pripadajoče mesto, ki ga ima človek na tem svetu ter njegovo razmerje do resničnosti, ki ga obkroža. V luči tega razmisleka bi rad nadaljeval z nekaterimi obsežnimi smernicami za dialog in delovanje, ki vključujejo tako vsakega od nas, kot tudi mednarodno politiko. Ker sem prepričan, da vsaka sprememba potrebuje obrazložitev in konkretno vzgojno pot, bom na koncu predložil nekaj smernic za človekovo zorenje, ki jih navdihuje zaklad krščanske duhovne izkušnje.

16. Čeprav vsako poglavje obravnava svojo tematiko s temu lastno metodiko, pa hkrati z novim pogledom ponovno obravnava pomembna vprašanja prejšnjih poglavjih. To velja zlasti za nekatere središčne teme, ki se vlečejo skozi vso okrožnico. Na primer: tesno razmerje med ubogimi in ranljivostjo planeta; prepričanje, da je na svetu vse med seboj tesno povezano; kritika novih vzorcev in oblik oblasti, ki izhajajo iz tehnologije; povabilo k iskanju drugačnega dojemanja ekonomije in napredka; vsake stvaritve lastna vrednost; človeški pomen ekologije; nujnost iskrenih in poštenih razprav; velika odgovornost mednarodne in krajevne politike; kultura škartiranja in predlog novega stila življenja. Te teme ne bodo nikoli ne izčrpane ne opuščene; prej nasprotno: vedno znova se jih bo obravnavalo in izpopolnjevalo...

(Nadaljevanje sledi na spodnji povezavi)

[1] Sončna pesem, prevod Vital Vodušek, študija Rafko Vodeb, MD 2002.
[2] Apostolsko pismo Ob 80-letnici /Octogesima adveniens/, Ljubljana 1972, 21
[3] Govor na FAO ob 25. obletnici (16. novembra 1970), 4: AAS 62 (1970), 833.
[4] Okrožnica Človekov Odrešenik /Redemptor hominis/, Ljubljana 1979, 15.
[5] Prim. Kateheza (17. januar 2001), 4: Insegnamenti 24/1 (2001), 179.
[6] Okrožnica Ob stoletnici /Centesimus annus/, Ljubljana 1991, 38.
[7] Prim. prav tam, 58.
[8] Okrožnica O skrbi za socialno vprašanje /Sollicitudo rei socialis/, Ljubljana 1988, 34
[9] Prim. prav tam, 37
[10] Govor diplomatskemu zboru akreditiranem pri Svetem sedežu (8. januarja 2007): AAS 99 (2007), 73.
[11] Okrožnica Ljubezen v resnici /Caritas in veritate/, Ljubljana 2009, 51.
[12] Govor v nemškem parlamentu, Berlin (22. septembra 2011): AAS 103 (2011), 664.
[13] Govor kleru škofije Bolzano-Bressanone (6. avgusta 2008): AAS 100 (2008), 634.
[14] Sporočilo za Dan molitve za varovanje stvarstva (1. septembra 2012).
[15] Govor v Santa Barbara, Kalifornija (8. novembra 1997); prim. John Chryssavgis, On Earth as in Heaven: Ecological Vision and Initiatives of Ecumenical Patriarch Bartholomew, Bronx, New York, 2012.
[16] Prav tam.
[17] Konferenca v samostanu Utstein, Norveška (23. junija 2003).
[18] Govor «Global Responsibility and Ecological Sustainability: Closing Remarks», 1. srečanje na vrhu v Halkeju, Carigrad (20. junija 2012).
[19] Tomaž Čelanski, Življenje sv. Frančiška, prvič, XXIX, 81: FF 460.
[20] Legenda Maior, VIII, 6: FF 1145.
[21] Prim. Tomaž Čelanski, Življenje sv. Frančiška, drugič, CXXIV, 165: FF 750.
[22] Zasedanje katoliških škofov južne Afrike, Pastoral Statement on the Environmental Crisis (5. septembra 1999).

Okrožnica 'Laudato si' svetega očeta Frančiška o skrbi za skupen dom