Na praznično jutro, 25. junija 2013 se nas je nekaj čez 20 romarjev zbralo pred cerkvijo na Mirenskem Gradu. Jutro je bilo prijetno hladno in sivi oblaki na nebu so obljubljali prijetno senco na naši pešpoti k Svetogorski kraljici. Par drobnih dežnih kapelj je pomenilo le Njegov blagoslov za našo pot, ki smo jo želeli prehoditi v zahvalo za prejete darove in milosti v preteklem šolskem letu. Po uvodni molitvi smo pogumno zakorakali našemu cilju naproti. Pot se je od Mirna do Nove Gorice vila po ravnini, med sadovnjaki in polji in naši pogledi so od časa do časa poromali k Svetogorski baziliki, ki smo se ji vztrajno približevali. Med potjo so se nam pridružili še dodatni romarji, ki so našo četico pričakali v Novi Gorici.

V tem jutru je bila tudi Nova Gorica še mirna in napotili smo se po stari Vodovodni poti proti gostilni Pri hrastu, nato mimo cerkvice in pokopališča pri Sveti trojici do Kmetijskega zavoda. Tukaj smo imeli prvi jutranji postanek za zajtrk. Okrepčali smo se pred začetkom drugega dela poti, ki je sedaj šla samo še v hrib. A okrepčani in sedaj že dobro prebujeni, smo po stezi mimo kavern kmalu dosegli Sveto Katarino,  verjetno bolj poznano  kot  Kekec.

Za vrhom Kekca se pot zravna in odprl se nam je lep pogled na naš cilj - Sveto goro. Ponovno smo z asfalta krenili na stezo in prav kmalu mimo kmetije na pobočju Kramarca prišli na Prevalo.  Jutro se je prevesilo v ne prevroč dan, a noge so začenjale čutiti utrujenost. V molitvi  rožnega venca smo se zatopili vase in utrujenost se je kar nekam izgubila. In zdelo se je, da smo hitro prišli pred cerkev na Sveti gori. Utrujeni, a vsi zadovoljni, da smo premagali sami sebe in zmogli to pot.

Na Sveti Gori so se nam pridružili še  tisti, ki niso mogli z nami peš na pot in so tudi pripeljali vozila za povratek v dolino. Po kratkem postanku v cerkvi,  smo odšli na bližnji Frančiškov hrib, kjer stoji kip Svetega Frančiška, ki povzdiguje svoje roke, kot bi prosil za vse nas uboge obtežene ljudi.

Tukaj v prelepi naravi s pogledom na naše gore smo imeli sveto mašo. V naravi smo še globlje začutili Stvarnikovo navzočnost in zahvala za to šolsko leto, za vse kar smo prejeli dobrega, je bila iskrena in globoka. Skozi Jezusovo opozorilo v evangeliju, naj ne mečemo biserov svinjam, pa smo dobili spodbudo, da bi naše odnose z bližnjimi gradili na iskrenem poslušanju in ne bi vsiljevali bratu svojih »biserov«.

Po maši smo še posedeli in se pogovorili, nato pa smo se zadovoljni odpravili v dolino.