Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Peš romanje s Svete Gore

Ne, ne, ni prišlo do napake. Letošnje romanje, 25.6.2014 je resnično potekalo v obratni smeri kot preteklih pet let. Zaradi slabe vremenske napovedi smo se pred cerkvijo na Mirenskem Gradu zbrali ob osmih zjutraj in se z avtomobili odpeljali na Sveto Goro. Sončni žarki, ki so nas obsijali pred cerkvijo Žalostne Matere Božje, so nas spremljali vso pot do vrha, pa čeprav je bil pogled na Sveto Goro pred začetkom poti precej klaveren.

Gospod Peter Žakelj je v kapeli Svetogorske bazilike  daroval sv. mašo v zahvalo za vse prejete milosti v preteklem šolskem letu, za vse lepo kar smo skupaj doživeli, pa tudi v zahvalo za vse težke trenutke ob katerih smo prišli do novih spoznanj, ki so nas še bolj utrdila na naši poti za Njim.

Po maši smo si postregli s kavo in piškoti in med kramljanjem je padla ideja, da bi se domov odpravili kar peš. Zbralo se nas je devet kandidatov, ki smo se takoj preobuli v pohodne čevlje in pogumno zakorakali v dolino. Preostali pa so poskrbeli za prevoz avtomobilov in ostalih romarjev na  Mirenski Grad. Veseli, da nam vreme kar dobro služi, smo si v Solkanu privoščili še sladoled in pot nadaljevali proti železniški postaji v Novi Gorici. Sivi oblaki so pričeli počasi prekrivati nebo in tik preden smo vstopili v predor pod Kapelo, je bilo potrebno odpreti dežnike. Rahel dež nas je spremljal  do Šempetra, vendar ni kalil naše dobre volje in zadovoljstva ob dejstvu, da smo se tudi letos lahko skupaj podali na peš romanje.

V Šempetru smo se ustavili na krajšem postanku, kjer smo si podelili vso hrano, ki so jo premogli naši nahrbtniki, si nabrali novih moči za preostanek poti in ob šempeterski obvoznici krenili proti Vrtojbi. Tukaj se je naši četici romarjev pridružila še ena romarka, ki nas je na Sveti Gori zapustila, ker celotne peš poti ne bi zmogla. Po poti, ki se je vila med vrtojbenskimi polji in sadovnjaki, smo se vztrajno približevali Mirenskemu Gradu, kljub dežju, ki nas je spremljal vse do konca našega romanja.

Ob toplem čaju v mladinskih prostorih smo si bili edini, da nam je bilo tudi na letošnjem, malo drugačnem romanju, lepo in da bi lahko bilo takšnih romanj v prihodnosti več.