Mirenski Grad med zimskimi počitnicami ni sameval, ampak je široko odprl vrata počitnikarjem.

S počitniškim varstvom se je spremenil ritem dogajanja tako prostovoljcem, sodelavcem in otrokom ter nam popestril delo in doživljanje slednjega. Glavna tema, s katero smo se srečevali, o njej razmišljali in jo skušali živeti je bila: »Tudi med počitnicami delamo dobro«.

Vsako jutro se nas je zbralo lepo število otrok in prostovoljcev. Skupaj smo sedli k mizi, pozajtrkovali in razmišljali o naši temi. Ker se lahko med počitnicami tudi dobro učimo, smo dopoldan posvetili učenju in delanju domačih nalog. V vlogi prostovoljcev na učni pomoči so se tako prvič znašli nekateri animatorji, ki so tekom dneva skrbeli za otroke. Sledil je daljši odmor, kjer smo se igrali razne športne igre, se ob tem zabavali in nadihali svežega zraka. Sledilo je kosilo, po njem pa smo okrepljeni delali dobro: pomivali posodo, pospravili in uredili jedilnico, čistili prostore, pomagali pri delu na vrtu … Delo, ki smo ga opravljali za skupno dobro, je bilo izziv za marsikoga, a na koncu je bilo večje veselje, ko smo videli, kaj nam je uspelo. Spoznavali smo, da je delati skupaj lahko zahtevno, a tudi prijetno. Sledila je sadna malica in nato vzklik animatorjev, da se odpravljamo na igrišče. To je bil čas sproščene igre in druženja na gugalicah, trampolinu, zip line-u, vsi skupaj pa smo še posebej uživali, ko nas je obsijalo sonce in nas ogrelo.

Teden je hitro minil, ostala pa so nam srečanja in poglobljeni odnosi. Imeli smo namreč veliko časa za druženje in kot prostovoljki mi je bilo lepo in koristno, da sem lahko otroke, s katerimi se za kratek čas srečujemo na učni pomoči, spoznala še preko iger, pogovorov in dela. Kljub temu, da jim na učni pomoči pomagam, da osvojijo zahtevano znanje, pa so oni tisti, ki učijo mene, kako delati dobro. In po počitniškem tednu na Mirnskem Gradu ugotavljam, da je resnično delati dobro možno samo iz Ljubezni.