Pot pred nami se nam je počasi, počasi odkrivala in nam pošiljala svetnike, za katere verjamem, da so v nas pustili delček sebe.

V zgodnji četrtkovi deževni uri smo poromali v Francijo.

Iz močnega naliva na Primorskem, smo se naprej od Annecy-ja čudili snegu, v Taize-ju pa se nam je že kazalo sonce. Kot v življenju, pomislim sama pri sebi. Bog nam pošilja nevihte, čudenja, sonce. Vse z namenom. Tako sem doživljala tudi naše romanje. Da je imelo namen, nevihte, čudenja in sonce.
Všeč so mi bile pripravljene knjižice, ki smo jih dobili celotna posadka avtobusa. V njih smo lahko zapisovali naša razmišljanja, si prebirali zanimivosti o svetnikih, ki so nas spremljali ter si pomagali z besedili pesmi, ko smo ubrano peli in slavili Boga.

Prvi dan smo razmišljali na naši prvi postojanki, na hribu nad mestom Annecy, v baziliki Marijinega Obiskanja, kjer sta pokopana Frančišek Saleški in Ivana Šantalska. Po doživeti sveti maši, smo občudovali vitraže, ki prikazujejo njuni življenji.  Po dolgem sedenju na avtobusu, smo se z veseljem sprehodili še po samem mestecu Annecy.

Preprostost, skromnost ter edinost Taize-ja nas je naslednji dan popolnoma obsijala. Podatek, da na teden Taize poleti obišče približno 1000 mladih, nam je potrdila tamkajšnje vzdušje. Vse, prav vse v Taize-ju je skromno, celo grob brata Rogerja, ustanovitelja skupnosti  več kot sto bratov. Nekateri izmed nas, smo po predstavitvenem filmu o pričevanju mladih o Taize-ju, prvič molili Taizejske molitve. V različnosti, v različnih jezikih, a skupaj, enaki pri Bogu.
Pravo nasprotje Taize-ja, je bil popoldanski obisk Cluny-ja, kjer nam je znamenita cerkev Cluny III pustila mešane občutke. Bogastvo in dejanska velikost cerkve, ki jo je sicer francoska revolucionarna oblast porušila, nam je dala materiala za ugotavljanje kaj je od nje še ostalo in zakaj je benediktinski samostan podoben palačam v Franciji.

V Paray le Monialu je pečat pustila svetnica Marija Marjeta Alacoque. V Kapeli obiskanja, kjer je tudi pokopana, se ji je Jezus večkrat prikazal. V videnjih je doživela več razodetij Jezusovega srca. Posebno milost je bilo čutiti v »Zeleni katedrali«, cerkvi na prostem, z drevesi, ki predstavljajo stebre cerkve, v kateri se zbirajo množice romarjev iz celega sveta.
Naslednja postaja je bil tudi začetek, konec in sredina našega romanja. Arški župnik Janez Marija Vianej nam je zapustil čudovito misel: »V duši, ki je združena z Bogom, je vedno pomlad«. Ta je bila tudi povezovalna nit vseh naših poti. Na avtobusu smo si že prvi dan ogledali dokumentarni film, ki prikazuje njegovo življenje. Tako je bila naša predstava o njem že nekoliko poznana. Ob ogledu njegovega župnišča, kjer je bival v Arsu, se nam je še bolj potrdilo, kako velik človek je bil, v vsej njegovi majhnosti – potreb, želja. Čudili smo se temu, da je na noč spal samo 4 ure, preostali čas pa je spovedoval in dajal ljubezen sirotam v ustanovljeni hiši Previdnosti. Imeli smo privilegij, da smo lahko imeli sveto mašo pred njegovim nestrohnjenim telesom in videli, kje je ure in ure spovedoval. Naša pesem Bogu je Ars spremljala še pozno v noč.

Srednjeveško mestece Chatillon sur Chalaronne je znan tudi po tem, da je tu nekaj časa živel sveti Vincencij Pavelski in je prav tu osnoval listino Gospa krščanske ljubezni, s katero je povezal telesno in duhovno služenje ubogim. Prijazna sestra Usmiljenka je vodila ogled hiše, kjer je Vincencij bival in staro bolnišnico. Kip svetega Vincencija pred bolnišnico, kaže na to, kako so mu bili prebivalci mesta zahvalni.

Kviz, ki so ga pripravili tudi otroci, nam je popestril pot domov. In nam verjetno pomagal sestaviti drobtinice romanja v sliko, ki jo bodo nesli v prihodnje dneve. Z njo se bomo skupaj z Bogom trudili živeti pomlad, tudi takrat, ko bo zima.

Tjaša Čufer