Zadnje dni aprila smo si nekateri polepšali z romanjem v Torino in Annecy-ju. Naše potovanje in razmišljanja so zaznamovali štirje svetniki: Don Bosko, sv. Marija Dominika Mazzarello, sv. Frančišek Saleški in sv. Ivana Šantalska, ter mnogi drugi dobri ljudje (ki so na poti svetosti :) ).

Ko smo se v petek zjutraj odpravljali na pot, so naši voditelji le slutili, da nas na poti čaka kar nekaj »presenečenj«. Nihče ni točno vedel, za kaj gre. Tako smo se odpravili »novim dogodivščinam naproti.«

Prvo presenečenje nas je čakalo v majhni italijanski vasici, blizu doma sv. Marije Dominike Mazzarello. Ulice naselja so bile tako ozke, da smo jih komaj prevozili. Tako nam je Gospod poleg zgleda preproste redovnice, ki je svoje življenje posvetila mladim dekletom, dal za zgled potrpežljivega in vztrajnega šoferja.

Naprej nas je pot vodila … v neznano :), a smo le našli pravo cesto do mogočnega kompleksa na griču, del katerega je Don Boskova domačija. Velika cerkev je v svoji notranjosti odsevala preprostost in domačnost, kot bi bilo slutiti, da se kdaj pa kdaj tu zbere množica mladih, ki želijo živeti. Bog ve … ta večer ni bilo tukaj nikogar. Tokrat smo razmišljali o živi veri v Boga, ki nam je v oporo pri soočenju s svetom. V manjši kapeli smo imeli mašo, nato smo se odpravili proti Torinu, kjer so nas v prenočišču potrpežljivo čakali z večerjo. Še en zgled na poti v polno življenje. Na gospoda Garmina, ki smo ga preimenovali v Garfielda, se nismo mogli več zanesti.

Naslednji dan smo si ogledali Valdocco. Nekoč je tu stala kmetija, ki jo je svetnik spremenil v svoj prvi oratorij. Danes je to mogočen kompleks šol, domov za študente in dijake, matična hiša salezijancev ter matična hiša sester – Hčera Marije pomočnice. Sredi teh mogočnih zgradb stoji cerkev posvečena Mariji pomočnici, h kateri sta se svetnika pogosto zatekala. Obiskali smo tudi cerkev, v kateri je posoda s torinskim prtom. Ustavili smo se še na Supergi, kjer smo si ogledali baročno cerkev s čudovitimi reliefi in se odpravili proti Franciji. Vozili smo se skozi dolino gradov Vale d' Aosta in prešli Alpe kar na najvišjem predelu. Prevozili smo predor pod Mont Blancom , ki je bil po meritvah naših fantov dolg nekaj več kot »11 minut« in že zadihali francoski gorski zrak. V bližini naselja Seyssel nas je čakala prijazna in nasmejana gospa Bèatrice, ki nas je pospremila do preprostega doma, v katerem smo dvakrat prenočili. Večerja je bila zelo okusna - tradicionalna francoska.

Zjutraj smo si ogledali lepo mestece, ki se razprostira ob bregovih reke Rhône, v cerkvici na gričku imeli mašo ter se odpravili proti Annecy-ju. Najprej smo se ustavili ob relikvijah sv. Frančiška Saleškega ter sv. Ivane Šantalske. Ob zgledu njunega življenja v ljubezni, smo razmišljali, kaj je tisto, kaj nam daje moč in kaj nas ovira, da ne moremo polno živeti. Spraševali smo se v kolikšni meri zmoremo uresničevati Frančiškovo načelo, da ljubezen učinkuje počasi,  kako iščemo ravnovesje med strogostjo in popuščanjem, kako uporabljamo človeške darove in v kolikšni meri zaupamo Gospodu.

Po kosilu smo si ogledali Annecy, ki ga je krasilo preprosto cvetje, si privoščili najboljši sladoled, nato pa se odpravili »domov«. Po poti si je kar večina zaželela ogledati šolo, v kateri poučuje gospa Bèatrice. Želja se nam je uresničila. Zadovoljni smo se vrnili v prenočišče. Tu so nekateri igrali nogomet, drugi so se sprehodili po bližnjih travnikih, spet drugi so ob zgledu svetnikov razmišljali o svojem življenju, nekateri so se pogovarjali in igrali z otroki. Popoldne se je kmalu prevesil v večer. Po obilni večerji, ki jo je spremljal glasen smeh, smo se polni vtisov odpravili spat.
Naslednje jutro smo se poslovili od prijazne vodičke. Pot nas je zdaj peljala proti domu. Ponovno smo morali skozi predor pod Mont Blancom, ki je bil tokrat dolg nekaj več kot »12 minut«. Kdo bi vedel, zakaj tolikšna razlika … ;) Naša zadnja postojanka je bilo mesto Aosta, kjer smo si ogledali kar precej rimskih ostankov. Kraj smo kar kmalu zapustili, saj nas je čakala še 8 urna vožnja proti domu.

Bilo je lepo - kot bi nam bil vsak trenutek podarjen v spodbudo, da se drug od drugega in svetnikov vedno znova učimo potrpežljivosti, sprejemanja, zaupanja, vztrajnosti, ponižnosti, preprostosti in še in še … In skupaj zaživimo polno življenje v ljubezni.
 

Maja P.