Zakrament svetega zakona
»Zakrament svetega zakona nas vodi v središče Božjega načrta, ki je načrt zaveze, načrt občestva. Na začetku Prve Mojzesove knjige beremo: 'Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril … Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso' (1 Mz 1,27. 2,24). Podoba Boga je zakonski par - mož in žena, oba skupaj, ne samo eden, ampak oba. Ta podoba Boga, ljubezni, zaveze Boga z nami, se vidi v zvezi med možem in ženo.
Ustvarjeni za ljubezen
Ustvarjeni smo, da bi ljubili, kot odsev Boga in njegove ljubezni. V zakonski zvezi mož in žena uresničujeta to poklicanost v znamenju vzajemnosti in dokončnega življenjskega občestva. Ko mož in žena obhajata zakrament zakona, se v njiju zrcali Bog, vanju odtisne lastne poteze in neizbrisen značaj svoje ljubezni. Zakon je podoba Božje ljubezni do nas. Tudi Bog je namreč občestvo: tri osebe, Oče, Sin in Sveti Duh, živijo od vedno in za vedno v popolni enosti. In ravno to je tudi skrivnost zakona. Bog iz moža in žene naredi eno samo življenje. Sveto pismo pravi 'eno meso'. Tako zelo tesna je združitev moškega in ženske v zakonu. In ravno to je skrivnost zakona: ljubezen Boga, ki se zrcali v zakonu, v paru, ki se odloči živeti skupaj. Zato mož zapusti svojo hišo, hišo svojih staršev, in gre, da bi živel s svojo ženo; tako zelo se poveže z njo, da postaneta eno meso, kot pravi Sveto pismo. Nista več dva, sta eno.
Zakon kot poklicanost
Pavel v Pismu Efežanom poudari, da v krščanskih zakoncih odseva velika skrivnost, odnos med Kristusom in Cerkvijo, ki je zaročniški odnos; Cerkev je Kristusova nevesta. To pomeni, da je zakon odgovor na posebno poklicanost in mora biti razumljen kot posvetitev. Mož in žena sta posvečena za ljubezen. Zakoncema je namreč v moči zakramenta naloženo resnično in samo njima lastno poslanstvo, da bi, začenši s preprostimi in običajnimi stvarmi, lahko naredila vidno tisto ljubezen, s katero Kristus ljubi svojo Cerkev, tako da darujeta življenje zanjo v zvestobi in služenju.
Molitev, pomiritev in tri besede
Zares je čudovit ta načrt, ki je vtisnjen v zakrament zakona! Uresničuje se v preprostosti in tudi krhkosti človeškega stanja. Dobro vemo, koliko težav in preizkušenj pozna življenje moža in žene. A pomembno je, da se ohranja živa zveza z Bogom, ki je osnova zakonske zveze. Resnična vez je vedno tista z Gospodom. Ko družina moli, se ta vez ohranja. Ko mož moli za ženo in žena moli za moža, vez postaja močnejša. Res je, da v zakonskem življenju prihaja do mnogih težav, veliko krat prihaja tudi do prepirov med zakoncema. A to naj nas ne žalosti, ljudje smo pač taki. Skrivnost pa je, da je ljubezen močnejša od trenutka prepira. Sam zakoncem vedno svetujem, naj dan, ko je prišlo do prepira, nikoli ne končajo, ne da bi se prej pomirili. Niso potrebne velike reči, dovolj je majhna gesta, ljubkovanje. In jutri začneta znova. Takšno je namreč življenje in na ta način ga je treba živeti: s pogumom, da ga želita živeti skupaj. Zakonsko življenje je čudovita stvar in vedno ga moramo varovati, varovati otroke. Ponovno spomnim na tri besede, ki se morajo doma vedno uporabljati: prosim, hvala in oprosti. S temi tremi besedami, z vzajemno molitvijo moža in žene ter s pomiritvijo preden se konča dan bo vsak zakon uspešen.« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco, na Trgu sv. Petra, 2.4.2014)
»Obletnica smrti bl. Janeza Pavla II, naše misli usmerja proti dnevu kanonizacije ob koncu meseca. Pričakovanje tega dogodka naj bo za nas priložnost, da se duhovno pripravimo in obudimo dediščino vere, ki nam jo je zapustil. Janez Pavel II. je posnemal Kristusa in bil za svet neutruden oznanjevalec Božje besede, resnice in dobrega. Dobro je delal celo s svojim trpljenjem. To je bil nauk njegovega življenja, na katerega je Božje ljudstvo odgovorilo z veliko ljubeznijo in spoštovanjem. Njegova priprošnja naj v nas okrepi vero, upanje in ljubezen.« (Papež Frančišek ob obletnici smrti bl. Janeza Pavla II., na Trgu sv. Petra, 2.4.2014)