Ko novost postane grožnja

»V človeški zgodovini je vedno prihajalo do upiranja Svetemu Duhu, do nasprotovanja novostim in spremembam. V Janezovem evangeliju (prim. Jn 10,22-30) vidimo zaprtost učiteljev postave, ki pozneje postane togost. Gre za ljudi, ki zmorejo v središče postaviti samo same sebe, na delovanje Svetega Duha se ne odzivajo in so neobčutljivi za novosti. Popolnoma so nezmožni razločevati znamenja časov. Sužnji besed in idej. Vračajo se k istemu vprašanju. Nezmožni so izstopiti iz tistega zaprtega sveta. So ujetniki idej. Prejeli so postavo, ki je bila življenje, a so jo 'destilirali'. Spremenili so jo v ideologijo. In tako se vrtijo in se vrtijo in so nesposobni izstopiti. Kakršna koli novost je za njih grožnja.

Cerkev v gibanju

Čisto drugačna pa bi morala biti značilnost Božjih otrok, ki so kljub začetni molčečnosti svobodni in zmožni v središče postaviti Svetega Duha. Primer so prvi učenci, o katerih pripoveduje današnje berilo iz Apostolskih del (prim. Apd 11,19-26). Vidimo njihovo voljnost pred novim in sposobnost sejati Božjo besedo tudi izven običajnega okvirja 'vedno se je delalo tako'. Bili so poslušni Svetemu Duhu, da bi naredili nekaj, kar je bilo več kot zgolj neka revolucija, neka velika sprememba. V središču je bil Sveti Duh, ne postava, ampak Sveti Duh. Cerkev je bila Cerkev v gibanju, Cerkev, ki je šla preko same sebe. Ni bila neka zaprta skupina izbrancev, bila je misijonarska Cerkev. Ravnotežje Cerkve je ravno v premičnosti, v zvestobi Svetemu Duhu. Nekdo je rekel, da je ravnotežje Cerkve podobno ravnotežju na kolesu. Ko ga poganjaš, gre dobro. Če pa ga pustiš pri miru, bo padlo.

Zaprtost in odprtost

Zaprtost in odprtost – dva nasprotna si pola, ki opisujeta, kako lahko človek reagira pred vzgibom Svetega Duha. Druga drža, torej odprtost, je lastna učencem, apostolom. Začetno upiranje ni samo nekaj človeškega, ampak je prav tako zagotovilo, da se ne bi pustili prevarati vsaki stvari. Zatem z molitvijo in razločevanjem najdejo pot. Vedno bodo upiranja Svetemu Duhu, vedno, vse do konca sveta.

Naj nam Gospod podeli milost, da se bomo znali upirati tistemu, čemur se moramo upirati, kar prihaja od hudega, kar nam jemlje svobodo; in da se bomo znali odpreti za novosti, a samo za tiste, ki prihajajo od Boga, z močjo Svetega Duha; naj nam da milost razločevanja znamenj časov, da bi sprejeli odločitve, ki jih v tistem trenutku moramo sprejeti.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 24.4.2018)

Papež o odprtosti za novosti: Gospod vedno prihaja naproti z nečim novim