Imeti pogum, da obtožimo sami sebe
Liturgija nas v teh dneh spodbuja k premišljevanju o velikodušnosti odpuščanja in usmiljenja. S tem nas spominja na krščanski stil, ki ga vodijo nežnost, dobrotljivost in krotkost ter nas vabi, da bi se medsebojno prenašali. Gospod nam govori o nekakšni nagradi: 'Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni.' To se sliši zelo lepo, toda lahko se nam zastavi vprašanje, kako to pot začeti, kateri je prvi korak. Prvi korak vidimo danes tako v prvem berilu kot v evangeliju. Prvi korak je obtožiti samega sebe. Pogum, da obtožimo sebe, preden obtožimo druge. Pavel hvali Gospoda, ker ga je izvolil, in se zahvaljuje, ker mu je zaupal in ga postavil v njegovo službo, čeprav je bil prej bogokletnik, preganjalec in nasilnež. Toda dosegel je usmiljenje.
Varovati se, da ne postanemo hinavci
Sv. Pavel nas tako uči, kako obtožiti samega sebe. Enako pa nas uči tudi Gospod s podobo iveri, ki je v očesu brata, in bruna v lastnem očesu. Najprej je potrebno odstraniti bruno iz svojega očesa, kar pomeni obtožiti sebe. To je prvi korak: Obtoži samega sebe, ne imej se za sodnika, da bi odstranil iver iz očesa drugega.
Jezus na tem mestu uporabi besedo, ki jo uporablja samo za tiste, ki imajo dva obraza in dvojno dušo: 'Hinavec'. Hinavec. Moški in ženska, ki se ne naučita obtožiti samega sebe, postaneta hinavca. To velja za vse, začenši od papeža navzdol. Za vse. Če nekdo med nami ni sposoben, da bi obtožil samega sebe in potem nekomu govori stvari o drugih, ni kristjan, ne vstopi v to tako lepo delo sprave, pomiritve, nežnosti, dobrotljivosti, odpuščanja, velikodušnosti in usmiljenja, ki nam ga je predlagal Jezus Kristus.
Ustaviti se pravočasno, preden začnemo obrekovati
Gospoda moramo prositi za milost spreobrnjenja: Kadar si zaželimo, da bi komu govorili o pomanjkljivostih drugih, se ustavimo. Vprašajmo se: Kako pa je z mano? Imejmo pogum, ki ga ima sv. Pavel, ko pravi: 'Bil sem bogokletnik, preganjalec in nasilnež'. Koliko stvari lahko rečemo o nas samih? Prihranimo pripombe o drugih in komentirajmo sebe. To je prvi korak na poti velikodušnosti. Kajti kdor vidi samo iver v očesu drugega, konča v ozkosrčnosti. Njegova duša je ozkosrčna, polna malenkosti in polna govoric.
Velikodušni v odpuščanju in usmiljenju
Molimo za milost, da bi poslušali Jezusov nasvet, da bi bili velikodušni v odpuščanju in velikodušni v usmiljenju. Da bi neko osebo kanonizirali, je potreben cel postopek, skupaj s čudežem. Šele potem jo Cerkev razglasi za sveto. Toda, če bi našli kakšno osebo, ki ni nikoli, zares nikoli rekla nič slabega o drugih, bi jo lahko kanonizirali takoj.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 11.9.2015)
Jutranja sveta maša: Imeti pogum, da obtožimo sami sebe
Papež o okoljstveni pravičnosti in podnebnih spremembah