Bodimo pazljivi pred lepo vzgojenimi hudimi duhovi
»Bistvo demona je uničevati neposredno, s pregrehami ali z vojnami, ali pa na vljuden način, ki vodi v posvetno življenje. Današnji evangeljski odlomek (glej Lk 11,15-26) govori o hudih duhovih.
Vedno smo sredi boja
Ko se hudi duh naseli v srce neke osebe, ostane tam, kakor da bi bil v svoji hiši in noče oditi. Ko Jezus izganja hude duhove, ti hočejo uničiti osebo in ji tudi fizično škodovati. Jezus je velikokrat izganjal hude duhove, svoje in naše prave sovražnike. Boj med dobrim in hudim se včasih zdi preveč abstrakten. Pravi boj je boj med Bogom in kačo, med Jezusom in hudičem. Ta boj se odvija znotraj nas. Vsak med nami je sredi boja, morda se tega niti ne zavedamo, a smo sredi boja. Na začetku današnjega evangelija beremo, kako so nekateri iz množice Jezusa obtoževali, da je z Beelzebulom izganjal demone. Vedno obstajajo zlobni jeziki. In tako pride do razprave med Jezusom in temi osebami.
Bistvo hudega duha je uničiti. To je njegov namen – uničiti Božje delo. Nevarnost je, da temu ne bi verjeli in bi mislili, da gre za neke iznajdbe duhovnikov. A hudi duh dejansko uničuje in ko ne more uničiti iz oči v oči, ker se znajde pred Božjo močjo, ki brani osebo, postane bolj zvit kot lisjak in išče način, kako bi si prilastil to osebo.
Vljudnost hudega duha
'Ko hudi duh odide iz človeka, hodi po suhih krajih in išče pokoja. Ko ga ne najde, pravi: Vrnil se bom v svojo hišo, od koder sem odšel'. Izraža se zelo vljudno: trdi, da je odšel, a ga je Jezus dejansko izgnal. 'In ko pride v hišo, jo najde pometeno in okrašeno. Gre in si privzame sedem drugih hudih duhov, hujših, kot je sam, in gredo vanjo in tam prebivajo'; in ta človek postane hujši kot je bil prej. To pomeni, da ko demon ne more uničiti osebe preko pregreh ali nekega naroda z vojno in preganjanji, razmišlja o neki drugi strategiji – strategiji, ki jo uporablja za vse nas.
Smo kristjani, katoličani, hodimo k maši, molimo … Zdi se, da je vse v redu. Res je, imamo napake, male grehe, a vse se zdi v redu. A hudi duh se pokaže kot 'dobro vzgojen' … gre, vidi, poišče lepo špranjo, potrka na vrata in vpraša ali sme vstopiti, pozvoni na zvonec … Ti vljudni demoni so slabši od tistih prvih, kajti ne zaveš se, da jih imaš v hiši. To je posvetni duh, duh sveta. Demon ali uničuje neposredno s pregrehami, z vojnami, z direktnimi krivicami ali pa uničuje vljudno, diplomatsko, na način, o katerem govori Jezus. Ne delajo hrupa, spoprijateljijo se, prepričajo te … povedejo te na pot povprečnosti, naredijo te mlačnega na cesti posvetnosti.
Čuječnost
Varujmo se padca v duhovno povprečnost, v duha sveta, ki nas hoče pokvariti od znotraj. Sam se bolj bojim teh hudih duhov kot pa tistih prvih. Ko mi kdo pravi, da je potreben eksorcist, ker je neka oseba obsedena s hudičem, me ne skrbi toliko, kot takrat, ko vidim ljudi, ki odpirajo vrata vljudnim demonom, ki od znotraj prepričujejo, kako niso sovražniki. Velikokrat se sprašujem: Kaj je slabše v življenju osebe – očiten greh ali pa živeti v duhu posvetnosti? Da te hudi duh pahne v greh, ne samo v enega, morda v dvajset, trideset grehov, a so očitni in se jih sramuješ, ali pa da je hudi duh s tabo ob mizi, s tabo živi in je vse normalno, a ti namiguje in te obsede z duhom posvetnosti?
Duh posvetnosti je ravno imeti te lepo vzgojene demone. Spomnimo se na Jezusovo molitev med zadnjo večerjo, ko je Očeta prosil, naj učence brani pred duhom sveta. Pred temi vljudnimi demoni, ki hočejo vstopiti skozi hišna vrata, kakor da bi bili povabljeni na gostijo, recimo: 'Čuječnost in umirjenost'. Čuječnost – to je Jezusovo sporočilo, krščanska čuječnost. Kaj se dogaja v mojem srcu? Zakaj sem tako mlačen? Koliko lepo vzgojenih demonov prebiva v moji hiši, ne da bi plačevali najemnino?« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 12.10.2018)