Evangelij: »poglavje o usmiljenju«
“Med bogoslužjem današnje nedelje se je bralo petnajsto poglavje Lukovega evangelija, ki velja za poglavje o usmiljenju (glej Lk 15,1.32). Obsega tri prilike, s katerimi Jezus odgovori na godrnjanje med pismouki in farizeji, ki so kritizirali Jezusovo ravnanje in govorili: ‘Ta sprejema grešnike in jé z njimi’. Jezus želi s temi tremi pripovedmi pojasniti, da je Bog Oče prvi, ki ima do grešnikov sprejemajočo in usmiljeno držo. V prvi priliki je predstavljen kot pastir, ki pusti devetindevetdeset ovc in gre iskat izgubljeno. V drugi se ga primerja z ženo, ki je izgubila kovanec in ga išče, dokler ga ne najde. V tretji priliki pa je Bog upodobljen kot oče, ki sprejme sina, ki se je oddaljil; očetovski lik razkrije srce usmiljenega Boga, izraženo v Jezusu.

Veseliti se
Skupen element vseh treh prilik je izražen z glagoloma: veseliti se, praznovati. Pastir skliče prijatelje in sosede ter jim pravi: ‚Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila‘.  Žena skliče prijateljice in sosede ter pravi: ‚Veselite se z menoj, kajti našla sem drahmo, ki sem jo izgubila‘. Oče pravi drugemu sinu: ‚Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.‘ V prvih dveh prilikama je poudarek na veselju, ki je tako nezadržno, da ga je treba deliti s‘prijatelji in sosedi‘. V tretji priliki pa je poudarek na praznovanju, ki izvira iz očetovega usmiljenega srca in se razširi na vso hišo. To praznovanje Boga zaradi tistih, ki se skesani vrnejo k Njemu, je kot nikoli do sedaj usklajeno z jubilejnim letom, ki ga živimo, kot to pravi tudi sam izraz  'jubilej'.

Bog nas čaka …
S temi tremi prilikami nam Jezus predstavi resnično obličje Boga Očeta z razširjenimi rokami, ki z grešniki ravna z nežnostjo in sočutjem. Prilika, ki nas vse najbolj gane, ker prikazuje neskončno Božjo  ljubezen, pa je prilika o očetu, ki stisne k sebi in objame ponovno najdenega sina. Kar pretrese, ni toliko žalostna zgodba mladeniča, ki pade v prepad, temveč njegove odločne besede: ‚Vstal bom in šel k očetu.‘ Pot vrnitve proti domu je pot upanja in novega življenja. Bog vedno čaka, da se ponovno podamo na pot, s potrpežljivostjo nas čaka, vidi nas, ko smo še daleč, teče nam naproti, nas objame, nas poljubi, nam odpusti. Takšen je Bog, takšen je naš Oče. Njegovo odpuščanje odstrani preteklost in nas prerodi v ljubezni. Pozabi preteklost. To je Božja slabost. Ko nas objame in nam odpusti, izgubi spomin. Pozabi na preteklost. Kadar se grešniki spreobrnemo in se pustimo Bogu ponovno najti, nas ne čakata graja in strogost, kajti Bog rešuje, sprejema v hišo z veseljem in pripravi praznovanje.

Jezus v evangeliju takole pravi: ‚Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.‘ Ste kdaj pomislili, da sta vsakokrat, ko pristopimo k spovedi, v nebesih veselje in praznovanje.

Ni greha, iz katerega ne bi mogli vstati
Vse to nas navdaja z velikim upanjem. Ni greha, v katerega smo padli in iz katerega z Božjo milostjo ne bi mogli spet vstati. Ne obstaja nepopravljiva oseba, nihče ni nepopravljiv, kajti Bog nikoli ne neha želeti našega dobrega, tudi kadar grešimo! 

Devica Marija, zatočišče grešnikov, naj nam pomaga, da bo iz naših src privrelo zaupanje, ki se je porodilo v srcu izgubljenega sina: 'Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem.' Na tej poti lahko Bogu damo veselje in njegovo veselje lahko postane naše.“ (Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja na Trgu sv. Petra, 11.9.2016)

Papež: Skesanega grešnika Bog sprejme z veseljem in praznovanjem

Frančišek o razmerah v Gabonu: Biti graditelji miru