Zaroka – delo na ljubezni

V sklopu katehez, posvečenih družini, želim danes spregovoriti o zaroki. Zaroka je povezana z zaupanjem, zaupnostjo in izročitvijo. Zaupanje v poklicanost, ki jo daje Bog, kajti zakon je predvsem odkritje Božjega klica. Seveda je lepo, da se danes lahko mladi odločijo za poroko na osnovi vzajemne ljubezni. A ravno svoboda vezi zahteva zavestno skladnost odločitve in ne samo preprosto vez privlačnosti ali čustev. 

Zaroka je čas, ko sta dva poklicana, da 'delata na ljubezni'. Gre za delo, ki je skupno in porazdeljeno med zaročenca ter gre v globino. Počasi se odkrivata od blizu: Moški 'se uči' ženske, ko spoznava to žensko - svojo zaročenko; in ženska''se uči' moškega, ko spoznava tega moškega - svojega zaročenca. Ne podcenjujmo pomembnosti tega učenja: je lepo prizadevanje, ki ga zahteva sama ljubezen, saj ni samo brezskrbna sreča ali čarobno čustvo.

Sveto pismo govori o celotnem stvarstvu kot o lepem delu Božje ljubezni: 'Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro' (1 Mz 1,31). Šele ob koncu je Bog počival. Iz te podobe lahko razumemo, da Božja ljubezen, ki je na začetku stvarjenja sveta, ni bila spontana odločitev. To je bilo lepo delo. Božja ljubezen je ustvarila konkretne pogoje zaveze, ki je nepreklicna, trdna in namenjena trajanju.

Zaveze ljubezni se je treba učiti
Z zavezo ljubezni med moškim in žensko, ki je zaveza za vse življenje, se ne improvizira, ne naredi se je z danes na jutri, ne obstaja 'ekspresni zakon'. Na ljubezni je treba delati, treba je vzajemno hoditi. Zaveze ljubezni med moškim in žensko se dva učita in jo izpopolnjujeta. Gre za (oprostite izrazu) 'obrtniško' delo zaveze: Iz dveh življenj narediti eno samo je skoraj čudež, čudež svobode in srca, zaupan veri.

Za to bi se morali bolj zavzemati, kajti naše čustvene koordinate so nekoliko v zmešnjavi. Kdor hoče imeti vse in takoj, potem tudi popusti glede vsega in takoj že pri prvi težavi ali ob prvi priložnosti. Ni upanja za zaupanje in srečo darovanja sebe, če prevladuje navada, da se ljubezen troši kot neke vrste vzdrževalec dobrega psihofizičnega počutja. To ni ljubezen. Zaroka postavi v ogenj prečiščevanja voljo za skupno varovanja nečesa, kar se ne bo smelo nikoli kupiti ali prodati, prevarati ali zapustiti, pa če bo kakšna druga ponudba še tako vabljiva.

Tudi v Svetem pismu je zaveza med Bogom in njegovim ljudstvom pogosto opisana kot zaroka, ljudstvo pa kot Božja zaročenka. Bog opravi to dolgo pot zaroke, a zatem obljubi, da se bo z zaročenko tudi poročil. Na koncu se Bog poroči s svojim ljudstvom v Jezusu Kristusu. V Jezusu se poroči s Cerkvijo. Božje ljudstvo je Jezusova nevesta.

Ohraniti razlikovanje med zaroko in poroko
Cerkev modro varuje to razlikovanje med biti zaročeni in biti poročeni in to ravno zaradi občutljivosti in globine tega preizkusa. Ne zaničujmo z lahkoto tega modrega nauka, ki se hrani tudi z izkušnjo srečno živete zakonske ljubezni. Močni simboli telesa imajo ključe do duše: vezi mesa ne moremo obravnavati z lahkomiselnostjo, ne da bi pri tem v duhu odprli kakšno trajno rano. (Prim. 1 Kor 6,15-20).

Sedanja kultura in družba sta postali brezbrižni glede občutljivosti in resnosti tega dela poti. Prav tako nista velikodušni do mladih, ki resno nameravajo ustvariti dom in imeti otroke. Pogosto postavljata tisoče ovir, miselnih in praktičnih. Zaroka je pot življenja, ki mora zoreti kot sadež; je pot zorenja v ljubezni, vse do trenutka poroke.

Predzakonski tečaji: ponovno ovrednotiti zaroko
Predzakonski tečaji so poseben izraz priprave. Kdaj vidimo tudi pare, ki prihajajo na tečaj nekoliko proti svoji volji. A zatem so zadovoljni in hvaležni, kajti v resnici so našli priložnost, pogosto edino, za premislek o svoji izkušnji na način, ki ni banalen. Res je, da so mnogi pari skupaj že dolgo časa, morda celo intimno, včasih skupaj živijo, a se ne poznajo zares. Zdi se nenavadno, a izkušnja kaže, da je tako. In zato je treba ponovno ovrednotiti zaroko kot čas medsebojnega spoznavanja in skupnega načrtovanja. Znotraj te perspektive je treba postaviti pot priprave na poroko, pri tem pa prav tako uporabiti preprosto, a močno pričevanje krščanskih zakoncev.

Tudi tu je treba poudariti bistveno: Sveto pismo – odkrivati ga skupaj in na zavesten način; molitev – v liturgični razsežnosti in tudi kot domača molitev, ki jo živi družina; zakramenti – spoved, obhajilo, po katerem pride Gospod in prebiva v zaročencih ter ju pripravlja, da bosta zares sprejela drug drugega s Kristusovo milostjo; bratstvo z revnimi, ki nas spodbujajo k zmernosti in razdeljevanju. Zaročenca, ki si prizadevata glede vsega tega, rasteta, in vse to vodi v lepo obhajanje poroke - na drugačen način, ne posveten, ampak krščanski način.

Molitev za zaročence
Čas zaroke lahko zares postane čas uvajanja v presenečenje ob duhovnih darovih, s katerimi Gospod po Cerkvi bogati obzorje nove družine, ki se odloči živeti v njegovem blagoslovu. Vse povabim, da skupaj molimo k sveti nazareški družini: Jezusu, Jožefu in Mariji, da bi družina imela to pot zaroke. Zmolimo Zdravamarijo za vse zaročence, da bi spoznali lepoto te poti, ki vodi v poroko. 'Zdrava Marija…'« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 27.5.2015)

Papež med katehezo: Zaroka je pot zorenja ljubezni

Papež Redu manjših bratov o majhnosti, bratstvu in zmernosti