Ob včerajšnjem in današnjem odlomku razmišljam, da je Jezus tisti, ki je »največji« med nami, pa je postal vsem služabnik. Ves evangelij je pričevanje o njegovem služenju, mene pa v teh dveh dneh posebej nagovarja misel, kako služi tistemu, ki se je predal zlu. Pri zadnji večerji, tako kot vsem drugim, tudi Judu ponudi razlomljen kruh in vino – svoje telo in kri, nato pa mu reče: »Kar misliš storiti, stori brž.« Ko se isto noč ponovno srečata na vrtu Oljske gore, sprejme Judov objem in poljub, čeprav ve, da je izdajalski, in ponovno pravi: »Prijatelj, stori, za kar si prišel« ter ponovi, kar je storil že pri zadnji večerji – izroči se v roke njemu in tolpi, ki je prišla z njim…

Kakšno služenje! Ne vem, če mi ga bo dano kdaj dojeti v vsej globini.