V duhu tega, kar sem napisala pod pridigo, bi rada izpostavila naslednjo skušnjavo. Ne vem, če gre prav za idelaizacijo življenja, a za nerealen pogled nanj gotovo. Zdi se mi, kar nekako zažrta vame.

Pa res ne moreš ves čas razmišljat in vsemu sledit. Moraš tudi malo posanjarit ali obupovat na kavču s čokolado v roki. Kakšni dnevi so pač taki - malo odbluziš, pa se že pol naglihaš. Saj življenje ni tako, da moraš bit skoz vprežen. Imaš pravico, da se sklopiš. Če ne pregoriš! 

Človek se težjih stvari loti z velikim naporom, a včasih se tudi odmakne ali skrije, da bi lažje prišel skozi. Tudi sam imam včasih težave se z animirati, da vztrajno izpeljem stvari, ki so mi naporne. Mene mora ena velikokrat opominjati in vzpodbujati, da ne bežim od skrbi za učenje z našim sinom. Večkrat sam kar pozabim, ker rabi veliko časa, da osvoji stvari in to terja tudi večji napor pri meni. Skušnjava, da radi zbežimo od problemov.

 Bližnjega idealiziram, ker sebe ne morem sprejeti. Ob osebi, ki se mi zdi "popolnejša" in boljša od mene je idealizacija logična. Tega, da je tudi bližnji samo človek, tako kot jaz, kar nočem slišati. Zdi se mi, da je za premagovanje idealiziranja bližnjega potrebno najprej vložiti veliko napora in prositi milosti, da bi najprej sebe lahko realno videla in se v tej realnosti vzljubila in sprejela. Ko tega ne zmorem, mi je idealizacija bližnjega neke vrste beg stran od sebe. Navidezno si dajem ceno, če smem biti ob tem človeku, hkrati pa ne morem dati v odnos cele sebe, saj sem prepričana, da je potrebnih cel kup popravkov, da bi bila lahko sprejeta. Tako nastane ena čudna situacija, v kateri hrepenim, da bi se lahko umirila v tem, kar sem in to z bližnji delila. In na drugi strani neskončen strah pred razkritjem svoje grešnosti bližnjemu in posledične zavrnitve, ki je največkrat samo v moji glavi.

Zadnje čase ugotavljam, da begam in iščem, samo da se mi ne bi bilo treba srečati s sabo, ki se ne sprejemam in Bogom, ki me ljubi takšno kot sem in želi, da živim kot Njegova podoba. Cel paradoks, znotraj katerega se kregam, borim, v zadnjem času sem se konkretno učepnila in "nemočno" čakala, da bi minilo in se prepustila jamranju. V tem stanju me je seveda popadla še skušnjava idealizacije (in na drugi strani prezira). Bila bi z ljudmi, ki mi dajejo zavetje, varnost, a ne v iskrenem simbiotičnem ondosu, ampak bolj zajedalsko: ti si tukaj zame, služi mi! Na drugi strani so bili tudi ljudje, do katerih sem čutila prezir - ob njih doživljala krivice in si v njih dajala prav.

To je cela tema od življenja. Čista praznina, v kateri bi pasalo edino se ga zadet ali zapit na mrtvo in pozabit, da karkoli in kdorkoli obstaja. Odnosov itak ni.

Moja skušnjava je ta, da bi se na drugega, ob katerem mi je lepo, ob katerem čutim, da mi je podoben in se ob njem čutim sprejeta, "naplepila" - bi bila kar tam. Ob tem pa bi drugega, ki drugače misli, čuti ... umaknila. Moti me in ovira v mojem "lagodju". Krivico pa ne delam samo tistemu, ki ga odrivam stran, ampak tudi temu, na katerega se "nalepim", saj ga ne vidim v njegovi realnosti in resničnosti in mu zato ne morem v resnici stati ob strani in ga opominjati, ko bi bilo to potrebno. In nenazadnje - zgubljam tudi jaz, saj se zaradi teh občutkov, ki jih nočem izgubiti, ko mi je ob drugem lepo, velikokrat pohodim, ko v odnosu ni več samo 'tako lepo' in bi morala tvegati in povedati, kaj me moti, boli, prizadane. In že je tu nova skušnjava - da bi pred to realnostjo (bolečino) pobegnila.In koliko krat pobegnem, in s tem prezrem drugega in ga konkretno pohodim ...