Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

17 Sveta družina - Tiho srečanje

9 odgovorov [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 years 35 weeks od tega
Pridružen: 10.01.2011

Jezusa darujejo v templju

Ko so se dopolnili dnevi njenega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so ga prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je zapisano v Gospodovi postavi: Vsak moški prvorojenec naj se imenuje svet Gospodu, in da bi žrtvovali, kakor je rečeno v Gospodovi postavi: dve grlici ali dva golobčka. Bil pa je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ. Pričakoval je Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil nad njim. In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Mesija. V Duhu je prišel v tempelj. In ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po običaju postave, ga je tudi Simeon vzel v naročje, slavil Boga in rekel:»Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle tvojo rešitev, ki si jo pripravil pred obličjem vseh ljudstev: luč v razodetje poganom in slavo Izraela, tvojega ljudstva.« Njegova oče in mati sta se čudila temu, kar se je govorilo o njem. Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.«Tam je bila tudi prerokinja Ana, Fanuélova hči iz Aserjevega rodu. Bila je že zelo v letih. Po svojem devištvu je sedem let preživela z možem, nato pa je kot vdova dočakala štiriinosemdeset let. Templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s posti in molitvami služila Bogu. Prav tisto uro je stopila tja in zahvaljujoč se slavila Boga ter o njem pripovedovala vsem, ki so pričakovali odkupitev Jeruzalema. 

Vrnitev v Nazaret

Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret. Otrok pa je rastel in se krepil. Bil je vedno bolj poln modrosti in Božja milost je bila z njim. Lk 2,22-40



Tiho srečanje

 

Kaj vidimo v današnjem evangeliju pomembnega kot spodbuda za današnjo družino? Dolgo časa se mi je zdel evangelij brez ene same misli o družini, potem pa se je v njem počasi izrisovalo tole:

Sveto družino skupaj s starčkom Simeonom in prerokinjo Ano najdemo v templju. Jožef in Marija sta zvesta tradiciji, ki ni le gola navada. Zvesta sta svojim hrepenenjem, svojim najglobljim pričakovanjem iz otroštva. Vračala sta se tja, kjer se je njuna pot začenjala – v tempelj, k Bogu, kjer sta hrepenela po njem, po novem življenju, po izpolnitvi njegovih načrtov.

Občutek, ki ga daje dogodek v templju, je občutek dogajanja v popolnoma mirnem in tihem kotičku sveta, kjer vse stoji in zre v dete. Pomislili bi, da se to dogaja v majhnem mestecu Betlehemu, vendar ne. To se dogaja v templju v Jeruzalemu, kjer je moral Jezus trideset let kasneje zaradi hrupa in neprimernosti izganjati prodajalce in menjalce. Sveta družina zna ustvariti prostor, kjer se čas ustavi, kjer je mogoče slišati drug drugega, kjer je prostor za božjo skrivnost in človeška hrepenenja.

Marija in Jožef sta prva nosilca velike skrivnosti – rodil se jima bo Odrešenik vsega sveta. Vsak od nas bi najbrž na njunem mestu pričakoval, da ju bo v templju pričakal kak pomemben mož, kak veliki duhovnik. Ne, v templju jih prepoznata le dva uboga starčka: Simeon in Ana. Nobene senzacije, nobenega aplavza, dva utrujena molivca prepoznavata v otroku odrešenika in izpolnitev Izraelovih in njunih hrepenenj in sanj. Sveta družina ju uspe slišati, vzeti za res. Ni razočaranja, ker ni zunanjih priznanj. Vse se dogaja v notranjem svetu. Zunanji svet bo pomemben, ko bo čas za to.

Napoved o trpljenju, ki se bo zgrnilo na Marijo, sprejema Sveta družina v popolnem miru. Tako odrešenje kot trpljenje sta njuni stalnici. Ni vzhičenosti, niti ni strahu. Je globoko veselje nad odrešenjem in trdno zaupanje, da bo mogoče premagati trpljenje, ko bo prišlo. Vse vodi Bog in v zaupanju njemu, je vse mogoče.

Simpatičen je tudi zaključek evangelija, ki smo ga slišali: Dete pa je raslo in se krepilo. Šele potem je dodan stavek: Bilo je polno modrosti in božja milost je bila z njim. Tudi v Sveti družini je na prvem mestu čisto preprosta vsakdanja skrb za otrokov rast in moč. Marijo čaka trideset let čakanja, a njej je – kot se zdi – že v templju to razumljivo. Nič posebnega ne bo dolga leta. Vsakodnevna rutini, ki pa je lepa, zaradi globokih hrepenenj, zaradi globoke vere, pristnih odnosov, ker se znajo ustaviti in biti veseli v skromnosti.

Vse to nam predstavljajo tudi vsakoletne jaslice. Skromno, tiho, na videz nepomembno stopa Bog na zemljo. Božji nastop se ne začenja s pokom, ampak tihim rojstvom otroka v nepomembnem kraju, v skromnem hlevčku. Dragi bratje in sestre, vabim vas, da posnemamo sveto družino:

  • da se vračamo k našim prvotnim idealom in hrepenenjem. Jih ne zakopljemo in ne pozabimo.
  • da tudi v hrupu življenja, bodisi zunanjem kot hrupu naših misli, vedno znova najdemo mir, da se srečamo tako z bližnjimi kot z Bogom.
  • da se učimo poti preprostosti in nas ne uničuje zunanji svet Babilona in Sodome, pomembnosti in užitka.
  • da se v zvestobi idealom ne ustrašimo trpljenja,
  • da vidimo v vsakodnevnih stvareh lepoto in veselje življenja.

 

Naj nas Sveta družina spremlja v letu, ki prihaja. Naj bo leto polno notranjega življenja, miru in veselja!

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 years 37 weeks od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Simpatičen je tudi zaključek evangelija, ki smo ga slišali: Dete pa je raslo in se krepilo. Šele potem je dodan stavek: Bilo je polno modrosti in božja milost je bila z njim. Tudi v Sveti družini je na prvem mestu čisto preprosta vsakdanja skrb za otrokov rast in močVsakodnevna rutini, ki pa je lepa, zaradi globokih hrepenenj, zaradi globoke vere, pristnih odnosov, ker se znajo ustaviti in biti veseli v skromnosti.«

 

Kako lepo! Ne spomnim se, da bi že kdaj ob prazniku sv. Družine slišala kakšno pridigo, v kateri bi se pridigar ustavil tudi ob tako tem preprostem in lepem zadnjem stavku evangelija. No, danes sta našo pozornost nanj usmerila tako ti, Peter, kot papež Frančišek v svojem opoldanskem nagovoru:

»Današnja evangeljska pripoved še pravi, da so se Marija in Jožef, 'ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, vrnili v Galilejo, v njihovo mesto Nazaret. Otrok pa je rasel in se krepil. Bil je vedno bolj poln modrosti in Božja milost je bila z njim' (vv. 39-40). Veliko veselje v družini je, ko otroci rastejo. To vsi vemo. Namenjeno jim je namreč, da rastejo in se krepijo, si pridobivajo modrost in sprejemajo Božjo milost, ravno tako, kot se je to dogajalo Jezusu. On je v resnici eden izmed nas, torej Božji Sin, ki postane otrok in sprejme, da raste, se krepi, je poln modrosti in Božja milost je nad Njim. Marija in Jožef v veselju vidita vse to v svojem sinu. To je namreč poslanstvo, h kateremu je usmerjena družina in sicer z ustvarjanjem ugodnih pogojev za skladno in polno rast otrok, da bodo lahko živeli dobro življenje, vredno Boga in konstruktivno za svet.«

Kako lepa spodbuda za naše družine. Naj bo nad vsemi, tudi v letu, ki je pred nami, varstvo in blagoslov Svete Družine!

Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 5 years 30 weeks od tega
Pridružen: 10.01.2012

"Napoved o trpljenju, ki se bo zgrnilo na Marijo, sprejema Sveta družina v popolnem miru. Tako odrešenje kot trpljenje sta njuni stalnici. Ni vzhičenosti, niti ni strahu. Je globoko veselje nad odrešenjem in trdno zaupanje, da bo mogoče premagati trpljenje, ko bo prišlo. Vse vodi Bog in v zaupanju njemu, je vse mogoče."


Ob tem, ko starček Simeon napove Mariji, da bo njejno dušo presunil meč, sem pomislila, kako bi bilo, če bi se želela temu trpljenju Marija izogniti. Če bi protestirala ali pa se enostavno ustrašila in želela pred trpljenjem zbežati?! Verjetno bi sebi in sinu želela preprečiti trenutke trpljenja ob križanju in če bi ji to uspelo, bi mi ostali brez odrešenja! Ja, Bog lahko že izpelje načrt tudi mimo nas, a se najbrž sploh ne zavedam, kako mu otežujem delovanje, če se upiram sprejemanju trpljenja, ki ga ima On v načrtu! Marija je zmogla v miru in z zaupanjem sprejemati vse, kar ji je Bog pripravil. Po njenem "Zgodi se!", ki je pomenil "DA" tudi trpljenju, se je zgodilo odrešenje vsega sveta.

Bog daj, da bi  v novem letu bolj zaupali Božjemu načrtu in verjeli, da je v Njem skrito globoko veselje in moč, da preko trpljenja pridemo do trajnega veselja!

GorazdLapanja
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 5 years 47 weeks od tega
Pridružen: 07.12.2016

Mene v tem odlomku najbolj nagovoarja pojem sveta družina. Pod tem pojmo si predstavljam sprejemanje trpeljanja, da kljub temu, da ga sprejmemo in z njim živimo, je v nas prisoten mir. Sam ugotavljam, da se ob težkih trenutkih, kjer tudi trpimo, moramo umirjati in sprejemati to trpljenje in šele potem lahko živimo v miru. Kajti trpljenje bo vedno prisotno. A bolj ko ga bomo sprejemali bolj v miru bomo lahko živeli.
Enako se mi zdi tudi glede hrupa, ki nas pogosto omamlja in se mu ne znamo upirati. To mislim predvsem na stvari, ki nas vabijo izven prave poti našega življenja. Telefonija namesto, da bi se ukvarjali z otroki. Dati risanke otrokom, da imamo mir. Se odklopiti, namesto, da bi se ukvarjali s svojimi čutenji in kaj se okrog nas dogaja. Če v teh primerjih, ki jih zgoraj navajam, ne izberemo lažje poti, ampak težjo, se nam zdi, da trpimo a na koncu veliko naredimo in če sprejmemo, da smo poklicani, da težko delamo, se lažje tudi umirjamo.

 Gorazd Lapanja 

 

Mihaela Ogrin
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 years 4 days od tega
Pridružen: 13.01.2011

Da bi zmogli posnemati sveto družino:

-          v njej je mogoče slišati drugega,
-          v njej je prostor za božjo skrivnost in človeška hrepenenja,
-          v njej se znajo veseliti v skromnosti,
-          kjer so zvesti idealom in se ne ustrašijo trpljenja
-          kjer vidijo v vsakodnevnih stvareh lepoto in veselje življenja
-          kjer je polno notranjega življenja, miru in veselja četudi ne manjka trpljenja
Tilen
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 years 34 weeks od tega
Pridružen: 11.01.2011

Tako lepo je bilo v sveti družini. Ampak, kaj, ko sem tako zapacan prav s tem: pomembnost in užitek, strah pred trpljenjem ... To zapacka tudi lenoba neuresničevanja hrepenenj po majhnosti, lepih odnosih ... Življenje v tej smeri je gotovo pot tudi preko trpljenja, ampak, saj je trpljenje v vsakem primeru. Če ne tako, pa ob blodnjah in vsem kar pride zraven. V bistvu logika ni tako težka, samo, če se človek ne ustavi in je sam, ne pride do nje.

Gospod, prosim, pomagaj nam, da bi cenili kar imamo in vedno znova stopali na to pot!

Vesna, nagovarja me tudi kako težo ima to, da je Marija bila (tudi z brezmadežnostjo) izbrana za rojstvo Boga Odrešenika. Ja, Božja modrost ...
Če bi protestirala ali pa se enostavno ustrašila in želela pred trpljenjem zbežati?! Verjetno bi sebi in sinu želela preprečiti trenutke trpljenja ob križanju in če bi ji to uspelo, bi mi ostali brez odrešenja! 

marjana
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 5 years 46 weeks od tega
Pridružen: 10.01.2011

Nagovarja me mir v sveti druzini. Za svojo druzino si ga zelo zelim, a tezko prihajamo do njega. Toliko je stvari, ki nas vznemirjajo in skrbijo! Pot vidim v zaupanju Bogu, za katero se moram ves cas borit. Ne gre mi, ker sem pogosto vklescena v svojih strahovih. Opazam pa tudi to: bozja logika pogosto tako pelje, da gredo stvari navzkriz. Npr.: Ko isces sluzbo, ni ne duha ne sluha o tem, da kaj bo; ko zanosis pa se takoj odprejo moznosti ipd. To me jezi. A v evangeljih vidim, da je za Jozefa in Marijo Bog enako skrbel - morala sta ogromno tvegati in zaupati. To mi daje korajzo in na koncu tudi mir.

Vesna Š.
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 5 years 47 weeks od tega
Pridružen: 09.05.2014

V tem evangeliju me najbolj drma kako sta se lahko Marija in Jožef čudila temu kar se je govorilo o Jezusu? Pa saj sta vendarle vedela, saj jima je Bog razodel. Ko razmišljam v povezavi s pridigo, vidim, da je v naši družini premalo prostora za božjo skrivnost, kaj Bog pričakuje od mene, naju, nas in premalo prostora za naša hrepenenja. Mogoče me zato tako jezi, ker se sama premalokrat znam ustaviti in čuditi, premalokrat slišati in vzeti zares. Preveč dam na zunanjost, ker mi je bolj domača, oprijemljiva in premalo na notranjost. Tukaj se moram bolj odločno srečati s seboj, se ustaviti, umiriti v sebi, vztrajati v odnosih in bo šlo.

nuša
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 years 13 weeks od tega
Pridružen: 10.01.2011
"Zvesta sta svojim hrepenenjem, svojim najglobljim pričakovanjem iz otroštva. Vračata se tja, kjer se je njuna pot začenjala ... Ni vzhičenosti, niti ni strahu. Je globoko veselje nad odrešenjem in trdno zaupanje, da bo mogoče premagati trpljenje, ko bo prišlo. Vse vodi Bog in v zaupanju njemu, je vse mogoče ... Vsakodnevna rutina je lepa zaradi globokih hrepenenj, zaradi globoke vere, pristnih odnosov, ker se znajo ustaviti in biti veseli v skromnosti."
 
Zgornje misli me nagovarjajo, ker:
- se zadnje čase sprašujem, kaj sploh so moja najgloblja hrepenenja iz otroštva, od tam, kjer se je moja pot začela. Ker jih ne doživljam in sploh ne vem, kaj naj bi to bilo. Preglasilo jih je dolgoletno hlepenje po užitku, ki je uničilo tisti nežen glas spodaj, ki se ga moram spet naučiti slišati, ... onadva jih očitno doživljata, jim sledita in sta jim zvesta,
- ker me je grozno strah že najmanjših preizkušenj v odnosih - da ne bom zmogla premagati svojih starih vzorcev, slišati drugega, sprejeti bolečine, ... onadva sta zaupala Bogu in verjela, da je mogoče in
- ker iščem veselje in zagon za vsakdanje delo in opravila, pa večkrat ne vem, kje naj ju najdem, ... onadva sta ju našla v globokih hrepenenjih, veri in pristnih odnosih, kjer se znajo ustaviti drug ob drugem in biti veseli v skromnosti.
 
Gospod, pomagaj mi najti in slediti svojim hrepenenjem, zaupati, da je mogoče premagati stare vzorce v odnosih in vedno znova sprejeti bolečino ter v tem najti veselje za vsakodnevno delo in opravila!

"Ne bojte se! Široko odprite vrata Kristusu!" (papež Janez Pavel II.)

Eva Olivo
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 years 36 weeks od tega
Pridružen: 10.01.2018


Tudi mene je najprej nagovorilo, kako je kar trikrat omenjeno, da sta se Marija in Jožef držala tradicije. Tudi jaz opažam, da me le dobre verske navade ali »dogovori« v družini držijo pokonci. Ko popustimo v molitvi in družinskih obredih se vsem zelo pozna. Najprej se pozna meni, da postajam prazna in potem tudi drugih ne znam prav videti in spodbujati. Prav med prazniki smo po dolgem času spet en večer zmolili en del rožnega venca. Kako smo bili vsi mirni in kako nam je bilo lepo! Kako veliko taki družinski trenutki tudi dajo otrokom. Najstarejša, ki se molitvi upira, se je na koncu zahvalila za to, da smo skupaj molili! Od takrat se spet bolj trudimo več moliti.


Nagovarja pa me tudi to, da je tudi v sveti družini na prvem mestu vsakodnevna skrb za rast in razvoj otroka. Velikokrat se počutim, da to ni dovolj, da to ni nič posebnega, da nimam kaj pokazat, če lepo poskrbim za dom in družino.


Gospod, pomagaj mi, da se bom umirila v preprostih vsakdanjih opravilih in jim bom dajala srce ter jih opravljala z veseljem.