Jezusa darujejo v templju
Ko so se dopolnili dnevi njenega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so ga prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je zapisano v Gospodovi postavi: Vsak moški prvorojenec naj se imenuje svet Gospodu, in da bi žrtvovali, kakor je rečeno v Gospodovi postavi: dve grlici ali dva golobčka. Bil pa je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ. Pričakoval je Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil nad njim. In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Mesija. V Duhu je prišel v tempelj. In ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po običaju postave, ga je tudi Simeon vzel v naročje, slavil Boga in rekel:»Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle tvojo rešitev, ki si jo pripravil pred obličjem vseh ljudstev: luč v razodetje poganom in slavo Izraela, tvojega ljudstva.« Njegova oče in mati sta se čudila temu, kar se je govorilo o njem. Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.«Tam je bila tudi prerokinja Ana, Fanuélova hči iz Aserjevega rodu. Bila je že zelo v letih. Po svojem devištvu je sedem let preživela z možem, nato pa je kot vdova dočakala štiriinosemdeset let. Templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s posti in molitvami služila Bogu. Prav tisto uro je stopila tja in zahvaljujoč se slavila Boga ter o njem pripovedovala vsem, ki so pričakovali odkupitev Jeruzalema.
Vrnitev v Nazaret
Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret. Otrok pa je rastel in se krepil. Bil je vedno bolj poln modrosti in Božja milost je bila z njim. Lk 2,22-40
Tiho srečanje
Kaj vidimo v današnjem evangeliju pomembnega kot spodbuda za današnjo družino? Dolgo časa se mi je zdel evangelij brez ene same misli o družini, potem pa se je v njem počasi izrisovalo tole:
Sveto družino skupaj s starčkom Simeonom in prerokinjo Ano najdemo v templju. Jožef in Marija sta zvesta tradiciji, ki ni le gola navada. Zvesta sta svojim hrepenenjem, svojim najglobljim pričakovanjem iz otroštva. Vračala sta se tja, kjer se je njuna pot začenjala – v tempelj, k Bogu, kjer sta hrepenela po njem, po novem življenju, po izpolnitvi njegovih načrtov.
Občutek, ki ga daje dogodek v templju, je občutek dogajanja v popolnoma mirnem in tihem kotičku sveta, kjer vse stoji in zre v dete. Pomislili bi, da se to dogaja v majhnem mestecu Betlehemu, vendar ne. To se dogaja v templju v Jeruzalemu, kjer je moral Jezus trideset let kasneje zaradi hrupa in neprimernosti izganjati prodajalce in menjalce. Sveta družina zna ustvariti prostor, kjer se čas ustavi, kjer je mogoče slišati drug drugega, kjer je prostor za božjo skrivnost in človeška hrepenenja.
Marija in Jožef sta prva nosilca velike skrivnosti – rodil se jima bo Odrešenik vsega sveta. Vsak od nas bi najbrž na njunem mestu pričakoval, da ju bo v templju pričakal kak pomemben mož, kak veliki duhovnik. Ne, v templju jih prepoznata le dva uboga starčka: Simeon in Ana. Nobene senzacije, nobenega aplavza, dva utrujena molivca prepoznavata v otroku odrešenika in izpolnitev Izraelovih in njunih hrepenenj in sanj. Sveta družina ju uspe slišati, vzeti za res. Ni razočaranja, ker ni zunanjih priznanj. Vse se dogaja v notranjem svetu. Zunanji svet bo pomemben, ko bo čas za to.
Napoved o trpljenju, ki se bo zgrnilo na Marijo, sprejema Sveta družina v popolnem miru. Tako odrešenje kot trpljenje sta njuni stalnici. Ni vzhičenosti, niti ni strahu. Je globoko veselje nad odrešenjem in trdno zaupanje, da bo mogoče premagati trpljenje, ko bo prišlo. Vse vodi Bog in v zaupanju njemu, je vse mogoče.
Simpatičen je tudi zaključek evangelija, ki smo ga slišali: Dete pa je raslo in se krepilo. Šele potem je dodan stavek: Bilo je polno modrosti in božja milost je bila z njim. Tudi v Sveti družini je na prvem mestu čisto preprosta vsakdanja skrb za otrokov rast in moč. Marijo čaka trideset let čakanja, a njej je – kot se zdi – že v templju to razumljivo. Nič posebnega ne bo dolga leta. Vsakodnevna rutini, ki pa je lepa, zaradi globokih hrepenenj, zaradi globoke vere, pristnih odnosov, ker se znajo ustaviti in biti veseli v skromnosti.
Vse to nam predstavljajo tudi vsakoletne jaslice. Skromno, tiho, na videz nepomembno stopa Bog na zemljo. Božji nastop se ne začenja s pokom, ampak tihim rojstvom otroka v nepomembnem kraju, v skromnem hlevčku. Dragi bratje in sestre, vabim vas, da posnemamo sveto družino:
- da se vračamo k našim prvotnim idealom in hrepenenjem. Jih ne zakopljemo in ne pozabimo.
- da tudi v hrupu življenja, bodisi zunanjem kot hrupu naših misli, vedno znova najdemo mir, da se srečamo tako z bližnjimi kot z Bogom.
- da se učimo poti preprostosti in nas ne uničuje zunanji svet Babilona in Sodome, pomembnosti in užitka.
- da se v zvestobi idealom ne ustrašimo trpljenja,
- da vidimo v vsakodnevnih stvareh lepoto in veselje življenja.
Naj nas Sveta družina spremlja v letu, ki prihaja. Naj bo leto polno notranjega življenja, miru in veselja!
»Simpatičen je tudi zaključek evangelija, ki smo ga slišali: Dete pa je raslo in se krepilo. Šele potem je dodan stavek: Bilo je polno modrosti in božja milost je bila z njim. Tudi v Sveti družini je na prvem mestu čisto preprosta vsakdanja skrb za otrokov rast in moč… Vsakodnevna rutini, ki pa je lepa, zaradi globokih hrepenenj, zaradi globoke vere, pristnih odnosov, ker se znajo ustaviti in biti veseli v skromnosti.«
Kako lepo! Ne spomnim se, da bi že kdaj ob prazniku sv. Družine slišala kakšno pridigo, v kateri bi se pridigar ustavil tudi ob tako tem preprostem in lepem zadnjem stavku evangelija. No, danes sta našo pozornost nanj usmerila tako ti, Peter, kot papež Frančišek v svojem opoldanskem nagovoru:
»Današnja evangeljska pripoved še pravi, da so se Marija in Jožef, 'ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, vrnili v Galilejo, v njihovo mesto Nazaret. Otrok pa je rasel in se krepil. Bil je vedno bolj poln modrosti in Božja milost je bila z njim' (vv. 39-40). Veliko veselje v družini je, ko otroci rastejo. To vsi vemo. Namenjeno jim je namreč, da rastejo in se krepijo, si pridobivajo modrost in sprejemajo Božjo milost, ravno tako, kot se je to dogajalo Jezusu. On je v resnici eden izmed nas, torej Božji Sin, ki postane otrok in sprejme, da raste, se krepi, je poln modrosti in Božja milost je nad Njim. Marija in Jožef v veselju vidita vse to v svojem sinu. To je namreč poslanstvo, h kateremu je usmerjena družina in sicer z ustvarjanjem ugodnih pogojev za skladno in polno rast otrok, da bodo lahko živeli dobro življenje, vredno Boga in konstruktivno za svet.«
Kako lepa spodbuda za naše družine. Naj bo nad vsemi, tudi v letu, ki je pred nami, varstvo in blagoslov Svete Družine!