Štefana kamnajo
Ko so to slišali, so se razsrdili v svojih srcih in škripali z zobmi proti njemu. Štefan pa je poln Svetega Duha uprl pogled proti nebu in videl Božjo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desnici, in rekel: »Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!« Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nadenj. Pahnili so ga iz mesta in ga kamnali. In priče so položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. In kamnali so Štefana. Ta pa je molil in govoril: »Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!« Nato je pokleknil in zaklical z močnim glasom: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« Ko je to rekel, je zaspal. Apd 7,54-60
Ne/upirati se Besedi?
Mučeništvo sv. Štefana v meni vedno znova rodi vprašanje, zakaj morajo trpeti in umirati nedolžni oznanjevalci. Kje se rojeva odpor do dobre Besede? To razmišljanje me je spomnilo na včerajšnji evangelij, ki govori, da je bila v začetku Beseda, po kateri je prišlo življenje, ki je prineslo luč ljudem, a tema je ni sprejela. Če ostanem pri primeri o Besedi, ki je seme, danes lahko v priliki o sejalcu razmišljam, kaj se dogaja s semenom. Jezus učencem priliko pojasni takole:
»Seme je Božja beseda. Ob poti so tisti, ki poslušajo, nato pa pride hudič in jim vzame besedo iz njihovih src, da ne bi verovali in ne bi bili rešeni. Na skali so tisti, ki z veseljem sprejmejo besedo, ko jo slišijo, vendar ti nimajo korenine: nekaj časa verujejo, v trenutku preizkušnje pa odpadejo. Seme, ki je padlo med trnje, so tisti, ki slišijo, vendar se zaradi skrbi, bogastva in naslad življenja na svoji poti zadušijo, tako da ne obrodijo sadov. Seme v dobri zemlji pa so tisti, ki z lepim in dobrim srcem besedo slišijo in jo ohranijo ter v stanovitnosti obrodijo sad.« Mt 8,11-15
V priliki izvemo, da je torej Bog v svet vsejal Besedo, ki je padla ob pot, na kamnita tla, med trnje in v rodovitno zemljo. Najlepša beseda, ki jo je Bog vsejal, je božji Sin sam. Seme je zraslo in dozorelo v oznanjevalca - Jezusa. Jezus je setev nadaljeval in sveti Štefan je Besedo sprejel. Obrodil je sad oznanjevanja in oznanjal naprej. Tako kot je Beseda padla na različna tla po Jezusu, tako tudi po sv. Štefanu. Ponekod je obrodilo sad, drugod pa ne. Kakor pri učitelju, se je tudi pri njem 'zemlja' uprla in zahtevala smrt sejalca.
Ob tem se vračam na začetno vprašanje: Kje se rojeva odpor do dobre Besede? Zdi se, da bi včasih radi izumili kak bolj imeniten odgovor, zakaj ni mogoče sprejeti božje ali človeške besede. Jezusov pogled pa je jasen in ne pušča prav veliko prostora za izmikanje. Če povzamemo, so razlogi za upiranje besedi naslednji:
- Pri prvih besedo ukrade hudič, in postane neslišana in neuresničena.
- Drugim zmanjka vztrajnosti in poguma, zato v trenutku preizkušnje odpadejo.
- V tretjih pa besedo zadušijo skrbi, bogastvo in naslade življenja.
V poročilu o kamnanju Štefana beremo, da se niso mogli ustavljati modrosti in Duhu, v katerem je govoril. Zato so naščuvali može, da so proti njemu lažnivo pričali.Lahko rečemo, da so zločinci tisti, ki so besedo slišali, pa so jo zadušile skrbi, bogastvo in naslade življenja. V luči prilike o sejalcu lahko razumemo, da se celo največji zločini zgodijo iz najbolj banalnih vzrokov: želje po ljubem miru, po bogastvu in užitku. V luči letošnjih jaslic bi to lahko prevedli v problem Babilona ter Sodome in Gomore. Gre za strup osebnih interesov in hlepenja po ugodju in užitku.
Ne vem, če se kristjani zavedamo, kako smo prepojeni s tem strupom. Ta strup ni strankarsko selektiven, se ne prijemlje le ene ali druge stranke, enega ali drugega prepričanja oz. religije. Gre za strup, na katerega ni nihče imun in ki ga neprestano seje hudič. Naj nam bo mučeništvo Štefana v opozorilo in opomin, jaslice pa v spodbudo. Mogoče je živeti drugače:
- mogoče se je slišati in razumeti,
- mogoče je vztrajati tudi, ko je težko in ni vidnih sadov,
- mogoče je premagovati osebne interese in skušnjavo po ugodju in užitku.
Novorojeni prihaja prav zato, da bi Beseda v nas rodila bogate sadove. Pred nami je vedno nov izziv: da vzamemo drug drugega za res in se slišimo; da vztrajamo v odnosih, tudi ko je težko; ter ne potvarjamo resnice, ki je pogosto težka in nam ne ugaja. Vztrajajmo ob Novorojenem kralju tudi v letu, ki prihaja!
»Ko so to slišali, so se razsrdili v svojih srcih in škripali z zobmi proti njemu.«
»Kje se rojeva odpor do dobre Besede?«
Vedno bolj mi je jasno, da nam ga vsiljuje hudič, ki ne prenese dobre besede, ker ve, da če bo sprejeta, bo rodila tudi dobre sadove.
»Novorojeni prihaja prav zato, da bi Beseda v nas rodila bogate sadove. Pred nami je vedno nov izziv: da vzamemo drug drugega za res in se slišimo; da vztrajamo v odnosih, tudi ko je težko; ter ne potvarjamo resnice, ki je pogosto težka in nam ne ugaja.«
Zelo me boli, kadar odkrijem, da ko nekaj, kar mi je težko in boleče, povem, tudi ko se zdi, da je drugi slišal, dejansko ni razumel. Dokler ne pridemo do resnice, jo nujno potvarjamo, tudi če tega ne želimo in vztrajanje v takih odnosih ostaja težko, je križ, je bolečina, pa vendar brez nje ne bo rasti in ne upanja, da nas samo Resnica lahko osvobodi.
Na praznik Nedolžnih otrok, ki so morali dati življenje zaradi Herodovega sovraštva do učlovečene Besede, prosim Novorojenega, naj nam da pogumno vztrajati v dobri besedi, v odnosih, v pogovorih, v iskanju Resnice!