Mislim, da Cerkev na slovenskem še vedno skrbi predvsem za starejše sinove in se boji mlajših. Farizejska logika nam je v Cerkvi bolj domača. Vsi moramo biti pridni, iti moramo na volitve ipd., da ni življenja in veselja nad odrešenjem in dobrim Očetom, to nikogar ne skrbi.
Mladi so odraz našega farizejskega kvasa. Zakaj naj bi prišli v Cerkev? Mrtev kvas ne prepriča, saj ni kruha, ki bi nahranil lačne množice.

Kot potrditev tvoje včerajšnje misli, Peter, da se »človek skozi tisočletja ni dosti spremenil« in današnje, da cerkev »skrbi predvsem za starejše sinove in se boji mlajših«, mi je danes prišel pod roke zapis papeža Benedikta XVI. o sv. Avguštinu:

»Rodil se je materi Moniki, goreči kristjanki. Ta strastna žena, ki jo častimo kot svetnico, je imela izredno velik vpliv na svojega sina in ga je vzgajala v krščanski veri. Avguštin je tudi prejel sol kot znamenje sprejema v katehumenat; oseba Jezusa Kristusa ga je vedno navdajala z občudovanjem. Sam celo pravi, da je vselej ljubil Kristusa, da pa se je vedno bolj oddaljeval od cerkvene vere, cerkvene prakse, kakor se tudi danes zgodi mnogim mladim.«

Če se v Cerkvi odpovemo gorečnosti – strastnosti, kakor sta jo živela sv. Monika in sv. Avguštin, kdo bo današnjim mladim pomagal razumeti, da vse njihove strasti izvirajo iz njihovih najglobljih hrepenenj, ki v globini vsa vodijo h Kristusu?