Oznanjevanje Janeza Krstnika
Začetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega Sina; kakor je zapisano pri preroku Izaiju: Glej, pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot. Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! Tako se je pojavil Janez Krstnik v puščavi in je oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov. K njemu je prihajala vsa judejska dežela in vsi Jeruzalemčani. Dajali so se mu krstiti v reki Jordan in priznavali svoje grehe. Janez je bil oblečen v kameljo dlako in imel usnjen pas okoli ledij. Jedel je kobilice in divji med. Oznanjal je: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal. Jaz sem vas krstil v vodi, on pa vas bo krstil v Svetem Duhu.«
Jezusov krst
Tiste dni je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jordanu. Brž ko je stopil iz vode, je zagledal nebesa, ki se razpirajo, in Duha, ki se je spuščal nadenj kakor golob. In zaslišal se je glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« Mr 1,7-11
Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje
Preprosta misel, ki jo izreka Oče nad svojim sinom: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje«, ki pa zajema bistvo ljubezni. Kaj je ljubezen? Mar ne prav to, da drugega čutimo kot del sebe – ti si moj ljubljeni Sin; da je drugi kot pravi ob stvarjenju Bog po Adamu kost iz moje kosti, meso iz mojega mesa. Prvi misli sledi druga: veselim se te. V tem Očetovem razglašenju svojega sina, vidim najprej spodbudo, da bi na ta način ljubili drug drugega in mu izražali ljubezen: Ti si moj brat, moja sestra; ti si moj ljubljeni, moja ljubljena; veselim se te!
Ob Jezusovem krstu, pa se spominjamo, da smo med seboj bratje in sestre, kot božji otroci, že po rojstvu, še posebej pa potrjeni po krstu. Pri krstu je Bog po duhovniku izrekel tisto, kar Bog sporoča vsakemu človeku, ko ga pokliče v življenje. Vsakega od nas je vesel, vsak je meso iz njegovega mesa – je njegova podoba in se nas veseli. Zanj smo dragoceni! Tega se kristjani tako slabo zavedamo, zato je tako malo veselja v nas. Mogoče je dobro, da ponovimo to, kar nam je Bog rekel pri krstu: »Ti si moj ljubljeni sin, oz. moja ljubljena hči, nad teboj imam veselje«.
Bog se nas torej veseli. Mi se v tem, kako nas Bog gleda pogosto izgubimo. Pogosto se nam zdi, da moramo biti popolni, če hočemo biti zanj sprejemljivi. Zato se radi napihujemo. Če tega ne moremo, pa obupujemo in lezemo na kup. A Bog se nas veseli kot:
- mlajšega sina preden je odšel in potem, ko se je vrnil,
- prostitutke, ki so jo pripeljali zasačeno pri prešuštvovanju,
- bogatega mladeniča, ki ga je pogledal in vzljubil, pa čeprav je od njega žalosten odšel,
- desetih gobavih, pa čeprav je le eden prišel nazaj, da se mu zahvali.
Bog se nas veseli v tem, kar smo že uresničili in v tem, kar je v nas kot seme in čaka, da se razvije in uresniči. Na nas je, da se najprej veselimo tega, kar že smo: božja podoba, ljubljeni sinovi in hčere. Veselimo se tudi tega, kar postajamo, če se vsak dan borimo za dobro. O tem, kar naj bi še postajali, nam govorijo tri dostojanstva, ki so nam s krstom posebej podeljena: kraljevsko, duhovniško in preroško. Poglejmo to ob zgoraj omenjenih likih.
Mlajši sin in prostitutka bi rada uresničila vsa hrepenenja z logiko izživi življenje - UŽITEK, poskrbi, da bodo tvoje želje, hrepenenja in strasti čimprej izpolnjeni. Bog pa gleda v nas božjo podobo, vidikraljevsko dostojanstvo – dostojanstvo božjega otrokain ve, da je naša izpolnjenost mogoča le, če presegamo trenutne potrebe in se stegujemo po višjem. Želi, da se veselimo možnosti, ki nam jih je Bog naklonil. Želi, da kot moški in ženske živimo svoje strasti in hrepenenja v najlepšem preseganju golih nagonov, da smo priče božjega v obvladovanju strasti in hrepenenj. Bog se nas veseli, hkrati pa želi, da bi kraljevali v ljubezni.
Bogati mladenič me spominja na duhovniško dostojanstvo, ki smo ga s krstom prejeli. Mladenič bi rad življenje izpolnil s tem, kar lahko kupi, zgradi in ustvari – MOČ. Jezus pa v njem vidi veliko več. Ve, da ne bo srečen, če v sebi ne izpolni duhovne razsežnosti. Zato ga vabi, naj proda kar ima, da ubogim in hodi za njim. Vsi smo poklicani, da sebe in svet posvečujemo. Gre za jasno zavedanje, da je naše življenje izpolnjeno v darovanju. Smisel duhovnega je v služenju bližnjim in Bogu. Dajati in ne zbirati zase!
Deset gobavih verjame, da bo vse drugače, ko bodo zdravi, ker ne bodo več obrobni in nepomembni. Le eden ve, da ne potrebuje le zdravega telesa in – VELJAVE ampak zdravo srce. Kot božji otroci nosimo v sebi tudi preroško dostojanstvo. Ta preroški dar omogoča v ranjeni naravi videti božjo naravo, videti za videzom, za ubogim in preziranim božje. To ni poseben dar jasnovidnosti, ampak dar vere, ki nam omogoča v minljivih stvareh videti neminljive, živeti v tem času, pa vendar živeti za večnost.
Mlajši sin in prostitutka nam lahko predstavljata željo, da bi zapolnili praznino z užitkom; bogati mladenič bi jo rad zapolnil z močjo in bogastvom; gobavci pa z videzom. Bog se nad nami ne zgraža, vedno se nas veseli. Vedno nam govori, da smo ljubljeni sinovi in ljubljene hčere; da se nas veseli v tem trenutku in gleda hkrati vse možnosti v nas, ki jih še lahko uresničimo. Naj nas to božje veselje nad nami spodbuja, da v sebi upodabljamo tisto, kar Bog v nas že vidi kot možnost, da je uresničeno!










Jaz sem tvoja ljubljena sestra, nad menoj imaš veselje. Tega se premalo zavedam, zato se tudi drugega težko veselim. Prosim Boga, da bi bilo več zavedanja v meni, da me Bog ljubi tako kot sem. Hkrati pa me vabi, da vztrajam v prizadevanju za dobro in da se tega lahko veselim.