Jaz sem tvoja ljubljena sestra, nad menoj imaš veselje. Tega se premalo zavedam, zato se tudi drugega težko veselim. Prosim Boga, da bi bilo več zavedanja v meni, da me Bog ljubi tako kot sem. Hkrati pa me vabi, da vztrajam v prizadevanju za dobro in da se tega lahko veselim.

Pri nekem pogovoru si rekel, da nas Bog ljubi vedno, tudi kadar grešimo. Tega se na nek način zavedam, vendar sem ob tem vesel sam v sebi:" glejte, Bog me ljubi." Ne vidim pa drugega, ki bi ga jaz moral ljubiti, ker sem napuhnjen, vidim samo sebe, mogoče še tistega, ki mi je blizu, kakšnega drugega, bog ne daj neznanca ali tujca pa ne. Tukaj zmanjka predstave, da je vsak božji otrok, da je vreden, da mu služim.

V evangeliju me je nagovorilo dvoje:
K njemu je prihajala vsa judejska dežela in vsi Jeruzalemčani. Dajali so se mu krstiti v reki Jordan in priznavali svoje grehe.
Kako so si ljudje takrat res želelil spreobrnitve, boljšega življenja. Priznavali so, da so grešniki, da niso popolni. Za vse jim je bilo žal.
Kako je včasih težko priznati sebi in bližnjemu, da si grešil, da si naredil nekaj slabega. Vse mora biti v najlepšem redu. Potem si sprejet, ljubljen.

Sedaj pa vedno bolj vidim, da je pot iz teme greha, obupa, to, da v resnici priznaš kje si, kaj te vodi. Da ti je žal, da si prizadel bližnjega. Da se ne pretvarjaš, da je vse v redu. Takrat ti je lahko drugi brat in sestra. 

Drugo, ki me je nagovorilo je:»Ti si moj ljubljeni sin, oz. moja ljubljena hči, nad teboj imam veselje«.
Bog me ima res rad, verjame vame, vedno, tudi, ko je vse narobe, tudi takrat, ko zavoziš del svojega življenja, te še vedno ljubi in verjame vate. Odličen trener, ki nikoli ne obupa, nad svojo ekipo. Najbolj to občutim v bližnjem, ko mi vedno znova ponuja roko, da grem lahko naprej.

Gospod prosim te, pomagaj nam, da bi bilo vedno v naših mislih to, da nas imaš rad.

Včasih se pri otrocih počutim kot glas vpijočega v puščavi. Ko vse prošnje in spodbude naletijo na gluha ušesa, potrebno je veliko truda, da sem(sva) slišana. Verjetno se pri vzgoji ne zavedam, da bi le-ta morala biti usmerjena predvsem v "Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!", ne pa v naša hrepenenja in želje. Zato je tudi način, kako jo posredujem, verjetno napačen in iz tega vidika nesprejet pri otrocih. Če bi pravilno oznanjali, bi otroci kar sami hodili k nam po nasvete. Jaz si tega sploh ne znam predstavljati, ker premalo verjamem, da je celotna vzgoja namenjena pripravi na pot do Gospoda.
»Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« Ta stavek pa me nagovarja predvsem v smeri, kako se jaz veselim svojih otrok oz. bližnjega. Je moje veselje brezpogojno ali sem jih vesel le, ko naredijo nekaj, kar je tudi meni všeč?

Gospod, pomagaj mi prosim, da bi znal svojim otrokom pripravljati pravo pot do Gospoda ter se jih veseliti v vsakem trenutku, ne glede na njihova dejanja in odzive.

» Pri krstu je Bog po duhovniku izrekel tisto, kar Bog sporoča vsakemu človeku, ko ga pokliče v življenje. Vsakega od nas je vesel, vsak je meso iz njegovega mesa – je njegova podoba in se nas veseli. Zanj smo dragoceni! Tega se kristjani tako slabo zavedamo, zato je tako malo veselja v nas. » zelo se strinjam s tem kar si zapisal Peter. Gotovo bi bilo v meni veliko več več veselja, če bi vzel zares besede »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje«. Večkrat se zavrtim v tem, kaj/kako bi že moralo bit, kot pa v tem kaj mi je pa le uspelo, zato tudi zmanjka veselja nad potjo, ki je pred mano. Večkrat je pa pot tudi lepa, najbolj, ko se zavedam, da jo moram deliti z bližnjim.

V zadnjih dneh mi ta misel, da sem ljubljena hči in da Bog vedno bdi nad menoj, daje občutek varnosti in garancije, da je vedno z menoj in me ne bo pozabil. Tudi ko se izgubim, zablodim bo šel in me poiskal ali čakal, da se vrnem.  Zakaj nekaj tako lepega, tako hitro pozabim?  In že drvim po opravkih, delu … Beg, umik mi je domač, logičen. Samo potem se nikjer scela ne srečam s seboj in drugim. Boj med starimi zgrešenimi predstavami, ranami in obrambami iz preteklosti in tveganje v novo, nepoznano zahteva napor in storjenih tudi kar nekaj napak. Rojeva  pa vedno nekaj novega, lepega, lepšega,  če vztrajam v iskanju sebe, drugega, v iskanju skupnega dobrega. Tudi če to zahteva odpoved in bolečino. »Na nas je, da se najprej veselimo tega kar že smo: božja podoba, ljubljeni sinovi in hčere. veselimo se tudi tega ,kar postajamo , če se vsak dan borimo za dobro.«

»Bog se nas torej veseli. Mi se v tem, kako nas Bog gleda pogosto izgubimo. Pogosto se nam zdi, da moramo biti popolni, če hočemo biti zanj sprejemljivi. Zato se radi napihujemo. Če tega ne moremo, pa obupujemo in lezemo na kup.«

Ob pridigi razmišljam, kako premalo verjamem v to, da se me Bog veseli kljub moji nepopolnosti. Ko me bližnji opomne in pokaže na problem, vedno zlezem na kup. Sprejemljiva sem samo, če nimam problemov. Vidim, da zaradi tega zgrešenega pogleda nič ne rešujem, ampak samo prestrašeno čakam, da bo spet vse v redu.

V spodbudo mi je ta misel: »Bog se nas veseli v tem, kar smo že uresničili in v tem, kar je v nas kot seme in čaka, da se razvije in uresniči.«

V glavi mi še kar odmeva, ko si nam v nedeljo Peter storil na glas ponovit stavek: »Ti si moja ljubljena hči, veselim se te!«

Kar na jok mi je šlo, ko sem ponovila. Ko sem potem razmišljala zakaj, sem prišla do zaključka, da si res želim oz. hrepenim po tem, da bi bila ljubljena taka kot sem in sprejeta taka kot sem in da bi se me drugi veselil. Ob zavedanju, da Bog prav to dela – me ima res rad in me je vesel, me je začelo kar lomit, hkrati pa kot bi se čustveno spočila in našla tisto, kar mi najbolj manjka. Večkrat sem že slišala ta stavek, a ga nekako vzela z rezervo, češ ja saj Bog nas ima rad in ja me je vesel…Tokrat, ko sem se ob besedah bolj ustavila, da bi jih res dojela, sem videla kakšen manjko imam v zaupanju in kako pogosto take besede jemljem z rezervo.

Gospod, pomagaj mi, da te vzamem zares!

Jaz se zelo najdem v mlajšem sinu in prostitutki, ko bi svojo praznino zapolnila z raznimi užitki-hrano, nakupovanjem, potepanjem, surfanjem po internetu ... Tudi iskanje moči mi je poznano, ko bi bila glavna in pomembna in nenazadnje kakor gobavci, da bi le izpadla lepa. Tudi meni je šlo v nedeljo kar na jok, ko si nam Peter rekel, naj si na glas rečemo: "Ti si moja ljubljena hči, nad teboj imam veselje." Kot da težko verjamem, da je to res, hkrati pa te besede rabim kot vodo za življene!

Težko zaupam, da Bog v meni vidi vse možnosti, ki jih lahko uresničim, a ko se res umirim, si priznam, kaj me vozi, čutim, kako me sprejema. Nihče od mojih bližnjih me ne obsoja, če preprosto priznam, kaj se mi dogaja...in kako bi me potem Bog obsojal!

Vidim pa, da se brez priznanja s čim vse bi zapolnila svojo praznino in potešila svoja hrepenenja, ne morem umiriti in niti verjeti, da me Bog sprejema in se me veseli ali pa biti z drugim blizu. Zato mi je trenutno najbolj pomembno, da bi se ob svojem grehu res ustavila in ga priznala sebi in drugim.
Verjamem, da bom šele tako lahko uresničevala možnosti, ki so v meni, pa zanje niti ne vem.

Oče, pomagaj mi, da se vedno znovam ustavim ob vsem kar je v meni in z zaupanjem to delim z drugimi. Verjamem, da me imaš rad in mi vedno znova govoriš: "Ti si moja ljubljena hči."

"Ti si moj ljubljeni sin, nad teboj imam veselje." Te besede mi najbolj ostajajo od nedeljske maše. To da se me Bog veseli, ve kje sem oz. kaj se mi dogaja, ko padem mi vedno znova poda roko in nikoli ne obupa. V nasprotnem primeru sam večkrat pozabim nanj v vsakodnevnih skrbeh, delu in konfliktih. Gledam samo nase, predvsem kako preživeti. Tako spregledam tudi bližnjega. Z odločitvijo, da pa vendar želim nekaj več, da je pomembno kaj si želim, čutim in da to tudi izrazim, pridem blizu drugemu. Takrat začnem ŽIVETI. Živeti s sabo, drugim in Bogom. Pridem blizu Bogu, ki je moj Oče. In jaz sem njegov sin.

V tem evangeliju me je nagovorilo, kakšen odnos imam do bližnjih, ko ne delajo kakor bi jaz hotel, ali jih še čutim kot veselje. Včasih se moram prav ustaviti, da tudi, če npr. otroci ne delajo kakor sam zahtevam ali ne upogajo, da so ljubljeni in sem jih vesel. Večkrat me v takih trenutkih prekrije jeza in resnično ne čutim nekega veselja. Tudi, če se ne razumem s kom drugim, se večkrat jezim in ne znam čutiti veselja. Čutiti, ljubiti in se veseliti tudi v trenutkih, ko so nam težki je božja volja. Včasih mi to uspe, včasih pa me kar odnese v jezo.

Ko prebiram pridigo in vaše misli, vidim, kako zelo mi zmanjka Bog. Težko govorim in razmišljam o tem, da sem ljubljena Božja hči, da me sprejema z vso mojo polomijo, da mi vedno znova daje novo priložnost. 
Zadnje tedne vsak dan znova vidim, da še tega ne verjamem, da me sprejemajo in imajo radi moji bližnji. Takšno kakršna sem - naporno in grešno.
Moja lupina nezaupanja je konkretno debela. Ko se vsak dan soočam še z vedno novimi grehi, ki so v meni, bi se obdala še z dodatnim zidom. Ko pa ob angažiranosti mojih bližnjih vidim, da me sprejmejo tudi, ko me najdejo v grehu, se počasi, počasi lomijo koščki.
Ko začutim in vidim njihovo ljubezen, ne morem verjeti, da je mogoče-da sem lahko resnično sprejeta v vsem, le soočiti se in priznati (predvsem sebi) mi je potrebno.

Oče, podari mi milost, da bom verjela in čutila, da sem ljubljena!

Vidim, da se moram vedno znova vračati h krstu oziroma k temu, da me Bog nepreklicno ljubi in ima nad menoj veselje. Vidim tudi, da je zavedanje Božjega veselja nad mano predpogoj za moje lastno veselje v vsakdanu.

Tudi mene je pretresel stavek, ki smo ga skupaj rekli pri maši. Bog me ljubi in se me veseli. 
Spomnim se, da sem kot otrok razmišljala ob teh besedah in se mi je zdelo lepo, da Bog tako gleda na svojega sina. Da ga ljubi, se ga veseli. Spomnim se tudi, da sem pomislila na svojega ata in vem, da sem hitro zaključila, ker pri njem nisem imela kaj iskat. En prazen nič s kupom posmehovanja in nasilja. 
Takrat nisem pomislila, da bi se Bog lahko tako veselil tudi mene. V resnici sem od vedno hlastala po ljubezni in jo od Boga tudi ogromno prejela, sicer ne bi bila tu, kjer sem. Vseeno mi je ta ljubezen čudna. Ne daje mi toliko tolažbe, vsaj ne take v otopelosti, kot sem jo vajena, ampak me paha skozi eno neznano temo nekam, pojma nimam kam - pravijo, da v veselje, v življenje. Meni se zaenkrat vse skupaj vidi kot črn tunel, na koncu katerega se sicer vidi lučka, a se mi zdi, da se ji nič kaj prida ne približujem.
Ker ne vem, kaj je ljubezen, je tudi ne čutim (ali pa zelo težko). Poleg tega se mi pa še vse upira.

Sredi vsega tega se me je dotaknila misel, da je ljubezen čutiti drugega kot del sebe.

Bere se enostavno, a vidim, da je treba na poti do tja, kjer lahko začutim drugega kot del sebe, premagovat lenobo, občutke ogroženosti, želje po tem, da bi imela zase, da bi uživala, da bi si (kao) končno spočila. Premagovat občutek, da nisem dovolj dobra, da moje življenje ni nič vredno in je vseeno, kako ga živim, če ga sploh živim.

V teh dneh si večkrat rečem, da sem Njegova ljubljena hči in ima Bog nad menoj veselje in lahko se za trenutek umirim. Če me On ljubi, lahko tudi jaz ljubim (začutim drugega kot del sebe). Kljub vsej polomljenosti, padcem in temi, ki jo čutim okrog sebe, mi daje zagotovilo, da sem v redu, da pašem v ta svet, med ljudi, ker On tako pravi. Moje življenje ni zgolj naključje. To mi daje upanja v to, da lažje razmišljam o možnostih, ki jih imam za svoje uresničenje.

Bog, prosim te, da ne bi "pozabljali", da nas ljubiš in verjameš v nas. Prosim, pomagaj nam pri tem, da bi drug drugega čutili kot del sebe.

»Preprosta misel, ki jo izreka Oče nad svojim sinom: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje«, ki pa zajema bistvo ljubezni. Kaj je ljubezen? Mar ne prav to, da drugega čutimo kot del sebe – ti si moj ljubljeni Sin; da je drugi kot pravi ob stvarjenju Bog po Adamu kost iz moje kosti, meso iz mojega mesa. Prvi misli sledi druga: veselim se te. V tem Očetovem razglašenju svojega sina, vidim najprej spodbudo, da bi na ta način ljubili drug drugega in mu izražali ljubezen: Ti si moj brat, moja sestra; ti si moj ljubljeni, moja ljubljena; veselim se te!«

Hvala, Peter, za to lepo pridigo! V skupnosti smo jo v torek imele za večerno meditacijo. Sama pa sem v zadnjem tednu zelo močno izkusila, kako to Božje zagotovilo: »Ti si moja ljubljena hči, zelo sem te vesel!«, v bolečini napolnjuje in varuje srce, da zlo nima vstopa vanj.

Sinoči sem se vrnila iz dvodnevnega seminarja, ki ga je vodila s. Maria Campatelli iz Centra Aletti. Glavna tema so bile tri redovne zaobljube, ki pa dejansko nimajo nobenega smisla, če ne razodevajo radikalnega življenja skupne poklicanosti in posvečenosti vseh pri sv. krstu. S krstom smo vsi krščeni deležni tega občestvenega življenja Svete Trojice. Umremo posamezniku, ki se hoče vedno uveljavljati sam in sprejmemo Božje življenje – občestveno, ko ne živimo več drug poleg drugega, še manj drug mimo drugega, ampak drug v drugem, kot Oče v Sinu in Sin v Očetu, oba v Svetem Duhu in Sveti Duh v obeh. In to je točno to, kar si nam napisal v pridigi, Peter. Vsi kristjani smo Kristusovo Telo – vsi smo to isto meso in kosti v Njem in drug v drugem…

Mene ta prizemljena »mesena« teologija vsakič, ko jo imam priložnost poslušat in se v njo poglabljat, prav prevzame. Žal pa je ta stari človek v meni tako trdoživ, da nikakor noče umret in ko se prepustim skušnjavi samouveljavitve, ne ranim samo Kristusa in Svete Trojice, ampak tudi vse Kristusovo Telo – občestvo bratov in sester. Je nekaj zelo podobnega, kot če te napade razjarjen pes in ti raztrga del telesa. Vse telo začuti krvavitev (odtekanje življenja) in bolečino.

Gospod, nikoli ne prenehaj izgovarjati nad menoj: »Ti si moja ljubljena hči, zelo sem te vesel!« in daj mi vedno bolj čutiti sestre in brate kot »kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa«

"Bog se nas veseli v tem, kar smo že uresničili in v tem, kar je v nas kot seme in čaka, da se razvije in uresniči. Na nas je, da se najprej veselimo tega, kar že smo: božja podoba, ljubljeni sinovi in hčere. Veselimo se tudi tega, kar postajamo, če se vsak dan borimo za dobro."

Sama čutim veselje, ko vidim, da sem na kakšnem področju zrasla;). Kako pomebno je, da ohranjam v sebi to zavest, da se me Bog veseli in me v veselju prehiteva; veseli se me tudi takrat, ko sama nad seboj obupujem, da nečesa nikakor ne bom zmogla. On vidi čez, vidi seme, ki ga je vame položil, na meni je, da si z vso močjo prizadevam, da bi seme pognalo. Zaupati moram, da bo On dajal rast, da se bova oba lahko veselila tega, kar naj bi še postala.

»Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«

Če pomislim, da smo ljudje preko Cerkve eno telo, potem bi moral ljubiti vsakega enako kot sebe.

Pri razmišljanju sem iskal vzporednice med svojim telesom in Cerkvijo, kot Kristusovim telesom.

Ustavil sem se pri izpuščajih na svojih rokah, ki jih imam zaradi alergije. Do svojih rok sem bolj pozoren in nežen kot do ostalih delov telesa, hkrati pa roke tudi bolje zaznavam kot prej, ko alergije še nisem imel.

To je nenavadno, če pomislim, da v »Kristusovem telesu« bolj sprejemam »čistejše« dele telesa, kot tiste ki so zanemarjeni.

Dostikrat mi spontano prihaja na misel, da bi bilo treba nekatere dele Kristusovega telesa kar odrezati, kot neko rakovo tvorbo (vidim pri njih več škode, kot koristi). Če pa se ustavim in pomislim na svoje roke, ali kateri drugi del telesa, prepoznam svoj miselni absurd.

Dele svojega telesa bi dal odstraniti, le če bilo ogroženo moje življenje. Vse to pa me nagovarja o Božji ljubezni, do nas ljudi: verjetno gleda Bog Oče na nas ljudi podobno kot jaz na svoje roke.

Še vedno imam premajhno zavest, da je nesreča enega človeka tudi moja nesreča in veselje enega človeka tudi moje veselje. Za svoje brate in sestre premalo molim, kot da mi je vseeno za zdravje celega Telesa.

Gospod daj mi moči, da bi ljudi bolj čutil in dojemal kot del enega mesa, ter da bi se jih veselil, jih opominjal in molil za njih, kot to počneš ti!