Pri sebi najdi konkretno skušnjavo, ki te vodi v obsojanje in izogibanje drugačnim in grešnim.
Moja skušnjava je:
Grem po ulici in vidim brezdomca, ki prosi za drobiž. Moja skušnjava je, da se mu izognem, ker je čuden, ker se bojim, da bi me kaj prosil oz. da bi me kdo videl, da z njim govorim.
Meni se pa pojavljajo stiki z ljudmi, ki ne odobravajao vere. S tem s srečujem vsak dan v službi in se moram boriti, da nas ne pohodijo s svojimi komentarji. Večkrat se zgodi, da obravnavajo kakšno temo versko in imajo polno za povedati. Sam moram imeti veliko moči in energije, da jim grem kontra. Včasih pa se zaprem tudi v svoj svet in samo poslušam in sam pri sebi komentiram razno razne izjave.
Večkrat se izogibam pogovoru z mojimi starši, ker se mi ne ljubi razglabljat na katerih DV smo bili, ker imajo potem razno razne komentarje, ki mi niso všeč. Včasih se moram prav zbrcati, da z njimi govorim take teme. Mislim pa si svoje.
Pri svojem delu se srečujem tudi z narkomani, ki prihajajo po brizge pa z dekleti, ki želijo jutranjo tabletko po spolnem odnosu. Priznati moram, da če je možnost, se takim strankam raje izognem in prepustim strežbo sodelavcu. Če pa že ne morem zbežati izpred pulta pa predvsem skrbim, da se jaz ne bom "umazala", ker imam opravka z grešnikom in seveda redko premorem kaj več, kot pomilovanja vredno misel, kako je lahko tako zabredel...