Umetne rože bi morali že zdavnaj pometati z naših oltarjev.

»Umetne rože« bi morali pometati iz naše pobožnosti. Preveč umetničeno duhovno življenje tudi človeka napravi izumetničenega. Preprostost duše, to je temelj. Kakor je Bog preprost v samem sebi. So dobre duše, ki jih vsaka nova pobožnost navduši in jih kopičijo in si nalagajo bremena molitvenega življenja, da nazadnje obnemorejo. Saj je tako preprosto: Bog in njegova volja in jaz. To je končno vsa pobožnost. »Pobožni recepti« imajo za koga svojo vrednost. Toda če si jih prevzema kdorkoli, ne ve, kaj bo iz tega nastalo. Zares izumetničeno življenje. »Po božji milosti sem, kar sem,« tako je izpovedal sv. Pavel. Toda milosti se je predal vsega – že takoj na dan spreobrnitve pred Damaskom. Pavel: »V nas pa je misel Kristusova«, »meni je življenje Kristus«, »vse imam za izgubo zaradi vzvišenosti spoznanja Jezusa Kristusa«. Kako preprosto: ena sama misel – misel vodnica. In vse drugo sledi po sebi. Nič umetnega, vse pristno, vse globoko, vse polno. Skrivnost svetnikov! Če ne postanete kakor otroci ... preprosti – ne pojdete v nebeško kraljestvo. Nenarejen, iskren, ljubezni odprt kot roža soncu, vse drugo bo pravila milost.